Boštjan Istenič: Piton na kolesu

Luštna knjiga. Zelo. Ravno prava za sprostitev, za dati možgane na off, za premor med dvema bolj zahtevnima knjigama ali pa kar tako...

Krivec za več pripetljajev v knjigi je radovedni, potepuški, zdolgočaseni mogoče piton na kolesu. No, ali pa njegova varuška. Krivi ga izgubo spomina, za spremembo spodobnega mladeniča v gangsterja, za skorajšnji rop zlatarne... Kar preveč za eno malo kačo, ki je sicer čisto zadovoljna v stanovanju svoje lastnice...

Besede hitro tečejo, zgodba je lahkotna, oseb ni preveč, le kak odlomek je malo (zelo) privlečen za lase. Pa tega ne zamerimo, ker je knjiga res simpatična. Vključno z epilogom.:)

John Colapinto: Bruce Brenda David

V 60. letih sta se v Kanadi mlademu paru rodila enojajčna dvojčka, Bruce in Brian. Ko sta bila stara 8 mesecev so Bruceu med ponesrečenim obrezovanjem popolnoma uničili penis. Kako leto kasneje pa starša v dobri veri na pobudo dr. Moneya Brucea začneta obravnavati kot deklico in mu spremenita ime v Brendo. Brenda preživlja zelo nesrečno otroštvo, ni sprejeta v družbi in čuti, da je nekaj narobe z njo. Ko pri 14. izve resnico, se vsi koščki sestavljanke postavijo na svoje mesto in Brenda zahteva (ponovno) spremembo spola. Postane David.

Vir: Wikipedia

To je na kratko opisana tragična zgodba Davida. John Colapinto je s knjigo v bistvu izdal dokumentarni zapis. V njej so zajeti dobesedni pogovori z glavnimi akterji, prepisi medicinske dokumentacije, pogovori z ljudmi, ki so le obrobno povezani z Davidovo zgodbo, opisi člankov o spremembah spola iz takega ali drugačnega vzroka...

Davidova zgodba pa ni posledica le enega nesrečnega slučaja, ampak zmes večih. Sama pa največjo težo pripisujem dr. Moneyu in njegovi aroganci. Je ni lepe besede, ki bi mu jo lahko namenila.


https://en.m.wikipedia.org/wiki/David_Reimer

https://en.m.wikipedia.org/wiki/John_Money

Črt Kanoni: Osma žrtev ali rekviem za likvidatorja

Kar precej sem guglala med branjem...:) To se zgodi, ko je v knjigi govora o zadevi, o kateri bi rada izvedela še več in / ali pa se v knjigi pojavljajo resnične osebe (ali celo kraji), o katerih bi rada izvedela kaj več.
Se pa zgodi včasih, da so nekatere poizvedbe malenkost bizarne. Zanimalo me je, na primer, po katerem mostu je Pino odšel iz Stražišča v Kranj; torej, kateri izmed mostov je že obstajal v času, ko se odvijajo dogodki iz knjige.:)

Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da so mi knjige, med branjem katerih tudi vzporedno guglam, zelo všeč.



Trije moški (no, delno se pridruži še četrti) imajo vsak svoje težave, zaradi katerih pristanejo v umobolnici. Le občasno se obregnejo drug ob drugega, a imajo neizmeren, v večini nenameren, vpliv na sopaciente. Kar je na tak ali drugačen način lahko tudi pogubno...

Mattias Edvardsson: Čisto običajna družina

Čisto običajno družino sestavljajo oče, mati in hči.
Knjigo najprej beremo skozi oči očeta. Pripoved skače med preteklostjo, kako sta se z ženo spoznala, opisom družinskega življenja, težavami s hčerko Stello (tukaj si nisem mogla pomagati, da me ne bi spomnila na Kevina) ter sedanjostjo, ko Stello obtožijo umora.
Nadaljuje se s pripovedjo skozi oči Stelle, kar me je presenetilo. Njen del sem pričakovala na koncu, ko nam bo razložila, kaj se je v resnici zgodilo v noči umora. A tudi ob koncu njene pripovedi tega ne izvemo. Sem pa ugotovila, da sem se zmotila, ko sem jo primerjala s Kevinom. Stella je pač Stella.
Knjiga se zaključi z materinim opisom preteklosti in sedanjosti - sojenjem. Končno se nam razjasnijo nekatere podrobnosti, ki smo jih mogoče že slutili.

Ne pa vse...

John Grisham: Siva gora

Razočarana sem. Grishamove knjige so mi večinoma všeč, tole sem pa komaj predelela. Kot ne bi pisal on...
Ni mi bila všeč nobena izmed glavnih oseb. Me (skoraj) ni brigalo, kaj se bo zgodilo z njimi, kakšne odločitve bodo sprejemale... Nič. Blank.

Edino, kar sem si vzela k srcu in o tem tudi malo več prebrala, je osrednji hudobec v knjigi. Dnevni kop. In tudi nesaniranje tega. Edino to je bilo v knjigi dobro (in grozovito), čeprav ponavljajoče, opisano.

Yuval Noah Harari: Sapiens - Kratka zgodovina človeštva

Res na kratko (čeprav na 400+ straneh) opisana zgodovina človeštva.
Od začetkov z najdenimi vrstami rodu Homo do današnjih dni z vso tehnologijo, genskim inženiringom in ali smo sploh srečni. Smo srečni?
Dotakne se tudi preseljevanja ljudi, začetkov kmetijstva (s čimer, pravi, se je človeštvo zaj...), pisave, denarja, imperijev (ki, pravi, niso tako slabi), vojn, zdravstva, prehrane in (relativnega) miru danes.

Brala sem vzporedno s prejšnjo opisano knjigo, ker Sapiens le ni tako zanimiv, kot se mogoče sliši. Izognila se bom tudi ostalih dveh Hararijevih knjig.

Avgust Demšar: Pohorska transverzala

Miloš v sedmem delu.

Pohorska transverzala pa je že osmi del. Je minilo že kar nekaj mesecev, kar sem prebrala Miloša pa sem kar hitro padla nazaj.
Tokrat se v preiskovanju zločina združita ekipi Vrenka in Miloša. Politično občutljiva zadeva pač.

Še vedno mi je neizmerno všeč Demšarjev način pisanja. Bralec ima ravno toliko možnosti, da razkrije morilca, kot jih imajo detektivi v knjigi. Če je le količkaj pozoren...

Sebastian Fitzek: Pacient

Fitzek je eden mojih najljubših pisateljev. Pika.:) Jasno, nekatere knjige se mi zdijo boljše, druge slabše, popolnoma zgreši pa nikoli.

Pacient je skrušeni oče, ki se prostovoljno da zapreti v umobolnico, ker bi rad izvedel, kaj se je zgodilo z njegovim sinom. To informacijo mu pa lahko da le že obsojeni morilec otrok, ki je zaprt v isti bolnišnici. Sicer ne lahka naloga, niti ne varna, a jasna.
Toda kmalu ni nič več jasno, naloga se izkaže za zelo zapleteno in še bolj nevarno, kot se zdi. In nič ni kot se zdi.:)

Sliši se zanimivo, moram pa priznati, da ta knjiga ni ena izmed boljših Fitzekovih...

C. J. Tudor: Kreda

Kot deja vu. Knjiga me precej spominja na Kingovo Tisto.
Skupina otrok v 80. preživlja poletje, kot ga preživljajo otroci. Zgodi se še nekaj smrti. Vzporedno beremo tudi zgodbo čez 30 let, ko te iste otroke slika, narisana s kredo, ponovno poveže ter se nekaj starih in novih skrivnosti razkrije.
Da pa je povezava s Tistim še večja pa ima glavni junak očitno zelo žive sanje ali celo hodi v spanju, zaradi česar sem na začetku knjige pomislila na nekaj zlobnega in nadnaravnega.

Kar v redu branje.

Jo Nesbø: Leopard

Sedmi del...

Leopard pa je osmi del. Ponovno pozitivno presenečena. Komaj čakam, da vidim, kako se bo razpletlo z Rakel in Olegom. Mogoče še kaj več o Søs. Ter seveda, če bo Harry dobil zlikovca, s katerim ima neporavnane račune.

Jana Frey: Svet za rešetkami

Zgodbo pripoveduje avtorici (zgodba je resnična) Julij, ki mu v življenju res ni z rožicami postlano. Apatična mama je pijanka, mlajša sestra se odseli, nima prijateljev, v šoli mu ne gre... Samo mamin prijatelj Adam se mu posveča, a le ko ni zaprt.
Sčasoma Julijeva zadrževana čustva usekajo na plano in zaprejo ga.

Konec pa le obeta nekaj izboljšanja.

B. A. Paris: Za zaprtimi vrati

Jack in Grace sta popoln par. Le da nista. Hitro se ugotovi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Da Jack ni angel. Ampak razsežnost njegovega sadizma se težko predvidi. Grace pa mu ne more ubežati. Ali ji bo uspelo?
Super knjiga, le konec malo prehiter. Je Jackova preteklost res taka, kot jo je opisal?

J. K. Rowling: Harry Potter in otrok prekletstva

Vrnitev v otroštvo... Glede na to, da sem prebrala vse Harryje Potterje, je bilo potrebno prebrati še nadaljevanje, če temu lahko tako rečemo.

Knjiga je napisana kot dramsko besedilo in premierno so jo uprizorili leta 2016 v Londonu.
Začne se 19 let po koncu 7. knjige in v glavnih vlogah nastopata Albus Robaus, Harryjev in Ginnyjin sin, in Scorpius, Drecov sin - najboljša prijatelja. Oba sta strašno obremenjena s preteklostjo, svojima očetoma in priimkoma.

Luštno branje, čeprav se nikakor ne more kosati z originalnimi knjigami. In kljub temu da ima knjiga več kot 400 strani, se jo zlahka prebere v le nekaj urah, zahvaljujoč svoji obliki, zato bi se je lahko lotil vsak ljubitelj.

Gillian Flynn: Ostrina

Novinarka Camille se po dolgih letih nejevoljna vrne v rojstno mesto, da bi napisala članek o deklici, ki je izginila. Ni pa bila prva; nekaj mesecev prej so že našli truplo neke druge deklice. Se obeta serijski morilec?
Ostrina ni obična kriminalka o preiskovanju zločina in iskanju krivcu. Tudi glavna junakinja ima veliko "povedati". Presenetljivi obrati in zanimiv konec.

John Grisham: Otok Camino

Iz Princetonske knjižnice ukradejo dragocene rokopise F. Scotta Fitzgeralda. Na floridskem otoku Camino Bruce spretno in donosno vodi svojo knjigarno. Mercer pa je brez denarja in s pisateljsko blokado.
Nato Mercer ponudijo "službo", naj se odpravi na Camino, na katerega jo vežejo tako lepi kot grenki spomini, in se spoprijatelji z Bruceom, ker se jim zdi sumljiv v zvezi z ukradenimi rokopisi.

Mnja, recimo solidno branje.