Življenjski sok dreves, ki ima zmožnost ujeto ohraniti v sebi za vse čase. Čas se je ustavil tudi na delčku kopnega, ki se le z ozkim pasom drži preostalega otoka. Tam živi Liv, mala divja deklica s svojimi starši, odrezana od sveta. Dobesedno: velja za mrtvo. Njeni edini prijatelji so narava okoli nje in namišljeni prijatelj, ki je v bistvu njen mrtvi brat dvojček.
Posestvo, kjer živi, je že zaradi ustroja otoka odrezano od sveta, še bolj pa jih osami Livin oče s svojo ekscentričnostjo, samotarstvom, redkobesednostjo, kar se je še poslabšalo s smrtjo njegovega sina. Livina mama noče, kasneje niti ne zmore pomagati. Priklenjena je na svojo sobo in nezmožna govoriti. Sporazumeva se lahko le pisno, med drugim tudi s pisemci svoji hčerki, ki jih v knjigi občasno preberemo. V knjigi se ona skoraj ne pojavlja, v večjem delu jo spoznamo le preko teh pisem.
Livin oče je druga pesem, on je domačin. Spoznamo tudi njegovo otroštvo na posestvu in odraščanje s še enim ekscentrikom, očetom. Njegov brat je nekega dne ušel zadušljivosti, Livinemu očetu pa je odrezanost odgovarjala tako, da jo je še sam nadgradil.
Liv ni imela izbire. Sicer je njena starša nista odkrito zlorabljala, je pa vsakomur že od daleč jasno, da noben otrok ne bi smel živeti v takem kaosu. Njena starša tega nista bila zmožna videti. Nekako še razumem očetova dejanja (no, ne ravno razumem), ker je njegovo ozadje in razmišljanje dobro opisano, mame pa ne. Je pasivnosti na začetku res botrovala samo ljubezen do moža?
Liv se je znašla, kot se je lahko. Njeno prilagajanje me je spomnilo na Kyo iz knjige
Tam, kjer pojejo raki, čeprav je Liv precej bolj omejena z "ukazi" staršev. K sreči jih v ključnem trenutku neha poslušati.
