Carolina Setterwall: Držimo pesti

Ni ravno avtobiografija, je pa precej blizu, kot pravi avtorica. Sama je nepričakovano izgubila partnerja, ko je bil njun sin star le osem mesecev.

Tudi fikcijska Carolina gre skozi isto. Nekega jutra svojo ljubezen najde mrtvo v postelji, nato pa se mora znajti v novonastali situaciji kot vdova in mati samohranilka. K sreči ima veliko podpore v družini in prijateljih, ki ji neizmerno pomagajo.

Ponavadi ne maram knjig, kjer je malo pogovorov in veliko razmišljanja, tokrat pa me to še zdaleč ni motilo. Carolina v knjigi ves čas opisuje svoje misli, razmišljanja, svojo nemoč, načrte, ki se uresničijo ali ne. Je pa nisem marala. V bistvu mi je fikcijska Carolina zoprna in hudo egoistična. Tudi sama se je v knjigi spraševala, če je s svojimi dejanji pripomogla k partnerjevi smrti. In proti koncu knjige je doživela še, kako se počuti človek na drugi strani. Privoščila sem ji pa če sem nesramna ali ne. 

Knjiga se nenadoma konča, brez konca, kot bi odrezal. Ne vemo, kako se je kasneje Carolinino življenje nadaljevalo. Mislim, da je bolj važno, da je svoja občutja zapisala, jih spravila iz svoje glave in držimo pesti, da s sinom zdaj živita srečno življenje.

Maria Semple: Kam si šla, Bernadette?

Kam si šla, Bernadette? Tudi jaz sem se to spraševala... Prvo polovico knjige je še kako prisotna, zakaj potem tak naslov?

Bernadette z možem in najstniško hčerko Bee živi kolikortoliko običajno življenje. Dogaja se nič kaj posebnega, čeprav je o tem nič posebnem zanimivo in nič kaj dolgočasno brati. Tudi slog je zanimiv. Mešanica na roke napisanih sporočil, veliko mailov in nekaj osebnega pisanja Bee. Proti koncu knjige izvemo razlog za to.

Šele nekje na sredini oz. že na 3/4 knjige končno (skoraj!) pride do tistega zloglasnega izleta na Antarktiko, ko Bernadette izgine. Zakaj potem tak naslov? Nisem prej ugotovila, dokler ni bilo knjige že skoraj konec, čeprav je bilo veliko namigov. Upam, da branja ne pokvarim, če povem, da je Bernadette v resnici izginila že veliko, preden se knjiga sploh začne. Naslov je s tem pojasnjen.

Konec knjige mi je bil pa malo manj všeč. Sicer se srečno konča (recimo), je pa veliko prepuščeno domišljiji bralca.

Knjiga je pa vsekakor ena tistih, ki se hitro bere, bralca potegne vase, težko jo je odložiti (že zaradi kratkih poglavij) in presenetljivo zgodbi ni težko slediti, čeprav je "pripovedovalcev" ogromno. Priporočam!

Kathryn Stockett: Služkinje

Ena boljših knjig zadnje čase. Knjiga, ki se jo splača prebrati in priporočiti zelo različnim ljudem. Knjiga, po kateri pomisliš: Kaj pa, če je vse res? 

Manjše mesto na ameriškem Jugu v šestdesetih letih 20. stol. Tri ženske se odločijo napisati knjigo. Dve sta temnopolti in služkinji pri beli družini, tretja pa je... bela. 

Za svoja dejanja bi bila lahko pretepene, zaprte ali celo ubite. Še huje pa je, da se temnopolte služkinje odločijo povedati svojo življenjsko zgodbo, kako je biti služkinja, kako je biti črna služkinja pri beli družini, ko je segregacija še vedno zahtevana; vse dobro in vse slabo.

Nikola Scott: Materina senca

Pretresljiva in ganljiva zgodba o izgubljenih dvojčicah in iskanju resnice.

Addie skupaj z očetom in sorojencema obeležuje prvo obletnico materine smrti, ko se na pragu pojavi neznana ženska, ki trdi, da je Addiejina dvojčica. Celotni družini zamaje svet, ki so ga poznali, prav tako pa sama začne odkrivati presenetljivo resnico o okoliščinah svojega rojstva.

Del knjige je napisan v sedanjosti, ko dvojčici Addie in Phoebe raziskujeta materino preteklost, del knjige pa je posejan z odlomki dnevnika, ki ga je pisala njuna mama. 

Knjiga mi je bila všeč, čeprav ji manjka malenkost brušenja. Večkrat se zgodi, da se v knjigi govori o neki osebi, kot bi jo bralec že moral poznati pa je v bistvu omenjena šele prvič. Mogoče je bil tak namen avtorice, mene pa to odbija. 

James Rollins: Peščeni vihar

Prva knjiga v zbirki Sigma.

Vse skupaj se začne z nenavadno eksplozijo v Britanskem mestnem muzeju. Kustosinja Safija in njena sestra Kara, ki je pokroviteljica zbirke, ki je utrpela največ škode, začneta raziskovati vzrok za uničenje. Na pomoč pa jima pod pretvezo  iz Amerike priskoči Painter, sicer član tajnega odseka Sigma v ameriški vladi. 

Medtem pa v muzeju pride do ponovnega pokola in vdora. Krivec za to je bivša Painterjeva sodelavka in izdajalka, ki jim kasneje sledi še na drug konec sveta, v Omansko puščavo.

Knjiga je polna napetosti in vleče k branju ter ne dvomim, da so tudi ostale take. Pred leti sem prebrala Rollinsovo Amazonijo, ki je vsekakor vredna branja. Bom pa še razmislila, če bom nadaljevala z zbirko Sigma. Odvrača me tudi to, da niso vse knjige iz zbirke dostopne v slovenščini / Sloveniji.