Tadeja Brankovič: Peta olimpijada

Štiri olimpijade na snegu. In peta, v kateri ni druge možnosti kot zlata medalja.

Tadeja Brankovič je bivša biatlonka, štirikrat je sodelovala na olimpijskih igrah, se poročila, ločila, rodila dva otroka, enega s posebnimi potrebami in zbolela za rakom. In nenazadnje: napisala knjigo.

Knjigo, v kateri nam zaupa svojo življenjsko zgodbo. Od otroških let in divjosti, do spoznavanja s profesionalnim športom, hitrim skokom do najboljših, o težavah v zasebnem življenju in zaključuje z borbo z rakom. Kjer šteje le zmaga, pravi.

Knjiga ni dolga, a sem bila presenečena, kako dolgo sem jo brala. Po mojem mnenju ji ne bi manjkalo še malo "poliranja", a je neverjetno berljiva in na trenutke nikakor ni lahko branje. Sem se vmes tudi smejala z njo, sploh ob prigodah z ljudmi, ki jih poznam, a tudi jokala. Ob opisih tekem sem navijala in celo dihala z njo. Za šport, katerikoli, mi je res vseeno, a Tadejino opisovanje sem kar požirala. 

Žal se knjiga ne zaključuje ravno z "...in živela sta srečno do konca svojih dni." pravljičnim koncem, a z optimističnem zrenjem v prihodnost. Kar je najbolj važno.

Na še mnoga srečna leta!

Bernhard Schlink: Bralec

Marsikdo je gledal tudi z oskarjem za glavno žensko vlogo nagrajeni film, v katerem blesti Kate Winslet. Redko je film boljši ali vsaj primerljiv s knjigo, tokrat pa je imela knjiga težje "delo". Pred leti sem gledala film, bila navdušena, zdaj pa sem prebrala knjigo. In? Bila navdušena.

Ne bom o vsebini, se mi ne zdi potrebno. Je pa potrebno knjigo vzeti v roke in jo prebrati. Mislim, da je brez razloga spregledana.

Yrsa Sigurðardóttir: Zadnji obredi

Brutalno umorjen nemški študent. Starši ne verjamejo, da je policija ujela krivca. Za pomoč zaprosijo islandsko odvetnico. Kratko, a bo dovolj.

Nisem bila navdušena, v bistvu knjige sploh prebrala nisem do konca, ker je bila preveč klišejska in predvidljiva. Prebrani zadnji dve poglavji, sredina knjige pa ne, mi je to samo potrdila. 

Mogoče berem preveč kriminalk in sem zato pri tem žanru bolj zahtevna? Ni pa hudo slaba knjiga, to ne.

Stephen King: Tujec

Ponovno ena Kingova.:) Čisto frišna in ne ponatis ali pa prevod po desetletjih. Sem pa brala, da niso ravno navdušeni nad njo. Ne vem, meni je bila všeč.

Začne se kot običajna kriminalka. Najdejo kruto umorjenega dečka, posiljenega s palico in raztrganim goltancem. Na njem najdejo DNK in prstne odtise dečkovega trenerja. Trenerja je več prič videlo krvavega, viden je bil celo, ko je dečka odpeljal v kombiju. V kombiju pa so ponovno našli trenerjeve odtise in dečkovo kri. Dokazov na pretek.

Ampak... Trener ima neverjetno dober alibi. Na dan umora ga sploh ni bilo v mestu, bil je z več sodelavci in v uri umora so ga celo posneli. Kaj je zdaj res?

In kje je tisti tipični Kingov detajl, ki v skoraj nobeni njegovi knjigi ne manjka? Kanček ali več nadnaravnega. Nekje na sredini knjige pridemo do tega.

Mogoče knjiga ni za vse, meni je bila pa zelo všeč in prebrana bi bila na mah, če bi bila zmožna in imela čas brati več sto strani naenkrat.

Jan-Philipp Sendker: Prisluhni srcu

Ena najlepših ljubezenskih zgodb? Tega ne bi ravno trdila, je pa res lepa, čeprav tragična.

Julijin oče Tin Vin se nekega dne vkrca na letalo in izgine. Po nekaj letih pa ji njena mama preda Tin Vinovo pismo neznani ženski Mi Mi in Julia se odloči, da jo bo šla poiskat v Burmo. V kraj, iz koder izvira njen oče, kraj, kjer je izginil, kraj, kjer je doma Mi Mi.

V Burmi pa Julio ogovori neznan moški U Ba, ki o njej in njenem očetu očitno ve veliko. Začne ji pripovedovati o Tin Vinovem presenetljivem in tragičnem otroštvu, dokler v njegovo življenje ne posije žarek svetlobe v podobi Mi Mi. Ljubezenska zgodba dveh, ki sta se s svojimi pomanjkljivostimi sprijaznila, sta postala skupaj še močnejša. Dokler ju usoda ni ločila za vedno. 

Kje pa sta Mi Mi in Tin Vin danes?

José Saramago: Esej o slepoti

Kakšno bi bilo življenje, če bi ljudje kar naenkrat oslepeli? Neke vrste nalezljiva bolezen bi najprej oslepila enega, nato njegove bližnje, nato tiste v njihovi bližini... Vlada bi jih najprej osamila, kar se tudi zgodi s prvim slepcem, njegovo ženo, zdravnikom, ki je prvega pregledal, pacienti, ki so bili ta čas v čakalnici... Beremo njihovo zgodbo, kako so se prilagajali in kako se karakter človeka kaže ne glede na pomanjkanje vida. K sreči ima peščica prizadetih ob sebi zdravnikovo ženo, ki iz neznanega razloga ni oslepela. 

Knjiga je napisana na zelo zanimiv način.

Prvič, to ni esej, ampak le "navadna" zgodba.

V knjigi ne izvemo nobenega imena. Prav nihče ni poimenovan. 

In nenazadnje, sam slog pisanja. Povedi so v večini zelo dolge, polne dvogovorov, a brez narekovajev. Velike začetnice, ki naj bi nakazovale novo poved, so postavljene kar za vejicami. Mogoče bi kdo imel težave s sledenjem zgodbi, jaz začuda teh težav nisem imela. Zgodba je tekoče tekla in bila izredno berljiva. Pri prejšnji prebrani knjigi me je pomanjkanje poglavij in odstavkov zelo motilo, tukaj pa sploh ne.

Vredno branja.

Alice Hoffman: Practical magic

Po tej knjigi so posneli tudi film Čarovnije za vsak dan z Nicole Kidman in Sandro Bullock v glavnih vlogah. Ampak poleg osnovne zgodbe se film in knjiga precej razlikujeta. Redko se to zgodi, ampak film mi je bil bolj všeč.

Dve ostareli samski teti skrbita za dve osiroteli sestri. Spremljamo njuno odraščanje in kasneje tudi odraslo življenje. Sally se poroči, ima dve hčerki, nato pa ji mož umre. Gillian je veliko bolj svobodomiselna. Pri 18. pobegne od doma, se trikrat poroči in loči, nato pa pristane v razmerju z nasilnim Jimmyjem, ki nekega dne umre. Gillian se tako z mrtvim ljubimcem pojavi na Sallyjinem pragu in skupaj ga pokopljeta na vrtu. A Jimmy, čeprav mrtev, ju ne pusti na miru. 

Jimmy, vsaj kot še živ človek, ima v knjigi veliko manjšo vlogo, sta pa Sallyini hčerki v knjigi že najstnici in imata skoraj tako veliko vlogo kot njuni mama in teta.

Vseh šest Owensovih žensk pa je na nek način prekletih v smislu, da jim ljubezen ni namenjena. Vsaj večino knjige in za večino njih ne. Knjiga se seveda konča srečno.

Zakaj mi knjiga ni bila tako všeč? Ker mi je bil film všeč; pač tipična ljubka romantična komedija, knjiga pa je popolnoma drugačna. In način podajanja zgodbe. Pogrešala sem več dvogovorov in preveč je bilo razmišljanja glavnih junakov. In veliko preveč opisovanja okolice.

Zmotilo me je tudi pomanjkanje poglavij. V skoraj tristostranski knjigi mislim, da jih je le 5. Včasih pripoved skoči na popolnoma drugo osebo z le novim odstavkom, niti presledka ni vmes in težko mi je bilo tako hitro preklopiti v mislih. 

V glavnem, kar precej razočarana sem bila.