Graeme Simsion: Projekt Rosie

Don je profesor genetike, ki ima svoje življenje splanirano do najmanjše podrobnosti (in minute). Nekako pa ugotovi, da bi mu prav prišla življenska sopotnica, zato v svoj natrpan urnik stlači projekt poroka.

Rosie je ena izmed žensk, ki mu prekriža pot, a ne kot bodoča žena. Milo rečeno, krši več Domovih zahtev in pravil. In nenazadnje, v njegov skrbno načrtovan urnik vnese precejšno zmedo.

A Rosie išče svojega biološkega očeta in Don ji je s svojim znanjem pri tem pripravljen pomagati. Zakaj še niti sam ne ve. Mogoče mu je pri Rosie nekaj všeč, čeprav kadi, je vegetarijanka, je hudo spontana, zamuja, je le natakarica... 

Luštna knjiga, nezahtevno branje, ki kar leti. Je pa del trilogije in vsaka knjiga ima v naslovu Rosie, zato se lahko sklepa, kako se konča Projekt Rosie.

Søren Sveistrup: Kostanjev mož

Na Danskem straši Kostanjev mož. Ob truplih umorjenih in iznakaženih žensk najdejo kostanjeve možice. Prstni odtis na njih pa pripada hčerki ministrice za socialne zadeve, hčerki, ki je pogrešana in velja za mrtvo že leto dni. Njen domnevni morilec, ki je umor priznal pa je že za zapahi.

Detektiva Naja in Hess, ki so ga kazensko poslali nazaj v domovino, razrešujeta primere. Morilec pa je ves čas korak pred njima. 

Precej solidno branje, konec pa namiguje še na nadaljevanje.

Jonas Jonasson: Maščevanje je sladko, d. o. o.

Mislim, da stoletniku nobena Jonassonova knjiga ne bo kos. Vse ostale, kar sem jih prebrala, so se mi zdele samo ok.

Enako velja tudi za Maščevanje je sladko, d. o. o.

Ne bom o vsebini, niti ni toliko važna. Ker z Jonasson točno veš, kaj dobiš. Lahkotno in zabavno branje. Predvidljivo število nepredvidljivih zapletov, seveda vedno s srečnim koncem.

Michelle Frances: Fant

Amy po padcu pristane v bolnišnici z amnezijo. Ne spomni se ničesar, kar se je zgodilo zadnjih šest mesecev. Niti svojega menda idealnega fanta Jacka, ki ga je spoznala v tem času. 

Amy je za svoj 30. rojstni dan, ki je le nekaj dni po njenem odhodu iz bolnišnice, načrtovala potovanje v hišo svoje tete z mamo in dvema prijateljicama. Zaradi snežnega meteža moža obeh prijateljic naslednji dan ne moreta priti, prikaže pa se idealni Jack. Obe prijateljici in mama Amy so navdušene nad skrbnim, prijaznim, romantičnim Jackom, ki očitno sploh nima napake. Tudi Amy se počasi začne (ponovno?) zaljubljati vanj.

A se ji spomini začnejo po koščkih vračati. In v nobenem izmed teh ni Jacka! Spominjati se začne celo, da si je Jacka sama izmislila. Kdo je potem "Jack", ki je prišel v tetino hišo? Ali pa se spomin poigrava z Amy in postaja paranoična, kar je tudi lahko posledica amnezije?

Dobra knjiga, a hudo predvidljiva. Zaključek pa kar kliče po nadaljevanju. Amyino maščevanje bi bila lahko naslov.:)

Taylor Jenkins Reid: Malibu

Navdušena sem bila nad Vseh sedem mož Evelyn Hugo, malo manj pa nad Daisy Jones in skupina the Six. Sem malo počakala in Malibu bi po varčnosti uvrstila nekje med obe že omenjeni knjigi. Ne pri Daisy, ne pri Malibuju ni bilo tistega pričakovanja in želje po odkritju skrivnosti. 

Čeprav je avtorica poskušala z dramatičnim začetkom... 

Začne se s požarom, ki bo zaključil en dan v družini bratov in sestra Riva, o katerem beremo v knjigi. Seveda tudi s skoki v preteklost njih in njihovih staršev.

Štirje otroci, ki odraščajo sami z mamo, ker jih je slavni oče že zgodaj zapustil in se ni več menil zanje. Vsak izmed njih ima svoje travme Ian skrivnosti, ki se bodo tekom knjige razkrile. Nekatere bralcem že veliko prej kot protagonistom, nekatere kasneje. Danes so sami štirje, ker je mama že pred leti umrla in čaka jih tradicionalna zabava ob koncu poletja. 

Zabava, ki se bo končala z odgovori na določena vprašanja in... požarom.

Všečna knjiga, ki se jo hitro bere, a se mi ne zdi, da se približa Evelyn Hugo.

Alexander McCall Smith: Žirafine solze

Žirafine solze so drugi del v zbirki, tukaj pa o prvem.

Precious je še vedno detektivka s prvo damsko detektivsko agencijo v Bocvani. Ponovno rešuje primere z novo pomočnico in z zaročencem se dogovarjata o življenju po poroki...

Vse, kar sem napisala za prvo knjigo, še vedno velja. Nezahtevno, a luštno branje.

Mojca Rudolf: Solze, ki jih ni

Še eno prijetno presenečenje. Za vsako novo leto si zaželim, da bi v prihajajočem letu prebrala več knjig slovenskih avtorjev (in knjig v angleškem jeziku), ker vem, da se med njimi skrivajo tudi biseri. Samo včasih jih je malo težje najti. Solze, ki jih ni, je eden izmed biserov.

Res nisem pričakovala preveč. Zakaj bi nekdo napisal knjigo, ki se dogaja v tuji državi, z glavnimi junaki, ki so te narodnosti in vpletel vanjo preteklost te države, ki je ni doživel in je torej po vsej verjetnosti ne pozna dobro? Po pravici povedano imam slabe izkušnje s takimi knjigami.

Mogoče je to moja napaka. Če ne pričakujem preveč, sem nad knjigo navdušena, nad knjigami, ki jih željno čakam pa sem neredko razočarana. 

Skratka, ta knjiga je vredna branja. 

Tri zgodbe. Tri ženske. Irska.

Ann se z možem in hčerko preseli v majhno mestece. Malčica se začne čudno obnašati in nekega dne izgine.

Kitty je najstnica, ki je pristala v enem izmed magdalenskih domov. Razloga sicer ne ve, ji pa sadistične nune oponašajo njeno lepoto in posledično tudi, da moškim predstavlja skušnjavo.

Sheena je ravno tako najstnica, ki je po posilstvu zanosila. 

Na Irskem v tistem času je bila izvenzakonska nosečnost nezaželjena in celo sramotna. Splav je bil do pred nekaj leti celo prepovedan, zato so dekleta in ženske, ki so družino osramotile, zaprli v magdalenski dom oz. t. i. pralnico, kjer so ob težkem delu rodile, otroka so prisilno oddali, ženska pa je pri nunah običajno ostala celo življenje.

Zgodba je fenomenalno napisana, relativno kratka, ampak nas ves čas drži v napetosti. Kriminalka oz. triler z dobro napisanimi dialogi (večinoma), všečnimi junaki in (sicer malenkost predvidljiv, a) zanimiv preobrat na koncu. Če vse to ni dovolj, pa je knjiga vsekakor vredna branja tudi zaradi opisovanja malo poznane mračne zgodovine Irske.

Miodrag Majić: Otroci zla

Prijetno presenečena. Pričakovala sem ne tako dobro kriminalko, ker sem mogoče malo pristranska do knjig tega žanra pisateljev z Balkana (vključno s Slovenijo) in da me bo kmalu odvrnilo preveč politike v knjigi, ki je res ne maram.

Ampak je tisto malo politike v knjigi odtehtala preostala knjiga in obljubim, da ne bom več sodila knjige po platnicah.:) Naslovnica mi je sicer zelo všeč.

Knjiga ima vse, kar se pričakuje od dobre kriminalke in trilerja. Všečen protagonist (upam, da bo še kakšno nadaljevanje z njim v glavni vlogi), ki po naključju brani osebo, ki so jo obtožili umora. Všeč so mi bili opisi procesov, raziskovanje primera, spletke, prevare in preobrati ter presenečenja. Klišejsko, ampak ni vse tako, kot se zdi. Ničesar ni preveč, manjka pa tudi ne. Všeč so mi bili tudi napisani dialogi, ki me velikokrat zmotijo pri določenih knjigah. Tokrat niso zveneli ponarejeni in nerealni.

V glavnem, same pohvale pisatelju.