Cilla in Rolf Börjlind: Pomladna plima

En velik miks vsega. V osemdesetih se je na Švedskem zgodil krut umor. Nosečnico so zakopali na plaži, da jo je utopila pomladna plima. Nekaj let prej je v Afriki umrl novinar, pomemben mož iz svetovno znanega podjetja pa je izginil.

Danes pa študentka policijske akademije po naključju odpre nerešen primer, ki ga je preiskoval njen oče. Nekdo pretepa brezdomce. Tako v preteklosti in sedanjosti pa srečamo še prostitutke višjega ranga, ki imajo običajno precej pomembne stranke.

Je vse našteto (in še več) povezano?


Se mi pa zdi, da bi lahko pričakovali nadaljevanje. Nismo izvedeli, kaj se je zgodilo Tomu in kaj mu je povedala mati na smrtni postelji. Tudi Ackejev oče bi lahko izvedel za sina, razkrije pa se lahko še Mårtenova preteklost.

Henrik Brun: Danska zanka

Dansko zanko sem si izposodila zato, ker je kriminalka (itak:)) in ker je tujec napisal knjigo, ki se v večini dogaja v Sloveniji. Me je zanimalo, kako jo bo opisal...
To in presenetljivi konec, ki se spretno nanaša na le nekaj detajlov sredi knjige, sta najboljša dela te knjige. Žal... Knjiga je dovolj dolga, da natančno oriše detektivsko delo dveh novinarjev, zapletenih v tihotapljenje blaga, ljudi in umora, manjka pa opis (vsaj) glavnih junakov. Pojma nimam npr., kdo je Ines.

Mary Chamberlain: Krojačica iz Dachaua

Ada je mladenka, ki sanja o karieri modistke. O modni hiši Vaughn. 
Naivnica spozna moškega, grofa, jasno, ki jo omreži in skupaj odideta v Pariz. Sicer le na počitnice, a tam ju preseneti druga svetovna vojna. Ado kruta usoda pelje še v Belgijo, v München in do Dachaua.

Res, pretresljiva zgodba, ki se ne konča v Dachauu, a me ni prepričala.

 

Malin Persson Giolito: Živi pesek

Maja je preživela. Edina brez prask. Preživela je šolsko streljanje, ki ga je začel njen fant, končala pa ona. Kar prizna. A ni kriva.
Majo zaprejo in v knjigi beremo potek sojenja, Majin vsakdan v zaporu in njeno preteklost. Spoznamo njene prijatelje, fanta Sebastiana in kaj vse se je zgodilo pred streljanjem.

Živi pesek mogoče malo spominja na Pogovoriti se morava o Kevinu, a le zaradi streljanja v srednji šoli. Nad to knjigo tudi nisem tako navdušena, kljub pompu okoli nje, medtem ko se me je Kevin zelo dotaknil.
Me pa spominja na Tisto noč. Tako Jasmine kot Maja sta, ne ravno glavni, vsekakor pa stranski hudobnici. A dalj kot beremo, bolj ugotavljamo, da svet ni črno-bel.

Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev

Za Černobil smo slišali že vsi.

Avtorica je novinarka, ki je leta zbirala pričevanja ljudi, ki jih je nesreča neposredno prizadela. V knjigi so zbrane dejanske besede, brez vmešavanja avtorice, gasilcev, likvidatorjev, vojakov, njihovih družinskih članov, ljudi, ki so živeli v bližini in so jih evakuirali, ljudi, ki niso želeli zapustiti svojih domov... Zbrane so besede starih in mladih, tudi otrok, besede kmetov, delavcev, mater, gospodinj, ljudi na visokih položajih...

Pretresljivo branje.

Harriet Tyce: Rdeča pomaranča

Nič ni kot se zdi. Zadnje strani so me resnično presenetile, čeprav sem pričakovala nek pozitiven zaključek za Alison in njeno hči Matildo.

Matilda je tudi edini čisti pozitiven lik v knjigi-med glavnimi junaki. Oba moška, mož in ljubimec v Alisoninim ljubezenskim trikotniku sta do nje tako ali drugače nasilna. Alison pa tega nekako ne opazi oz. ji je vseeno.
Alison preveč pije in preveč dela. Svojo hči zanemarja na račun tega in na račun ljubimkanja s sodelavcem. Mož je kritičen do nje, kar razumemo, ne pa njegove pasivne agresivnosti in psihičnega nasilja. Alison je po eni strani žrtev v zakonu, kot njena nova stranka v primeru umora, po drugi sem bila pa težko sočutna do nje.

Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Tretja možnost je v bistvu nadaljevanje Princeske z napako, ki sem jo brala že v osnovni šoli.
Fatima se je na koncu prejšnje knjige noseča odpravila s kumom v Nemčijo. Tukaj pa se začne Tretja možnost. Kum v prometni nesreči umre, Fatima pa se zbudi v bolnišnici. Dodelijo ji varuha, zapitega, zadrogiranega, samovšečnega ženskarja in kljub začetnemu vzajemnemu nezaupanju, se sčasoma povežeta in celo (platonsko) vzljubita.
Knjiga skače med mislimi obeh glavnih junakov in Fatimino preteklostjo, še pred odhodom njene družine iz Srebrenice v Slovenijo.

Paulo Coelho: Vohunka

Vohunka je bila Mata Hari oz. Margaretha Zelle. Coelho pravi, da nikakor ni želel napisati biografije in strinjam se. Dejstva naj bi bila resnična, veliko naj bi bilo pa tudi izmišljenega oz. prirejenega.
Knjiga je napisana kot misli same Mata Hari med čakanjem na smrtno kazen in spominjanje preteklosti, zadnji del pa je pismo njenega odvetnika.

Jo Nesbø: Snežak

Šesti del.

 
Že sedmi del o zapitem in samosvojem detektivu Harryju Hole-u. Tokrat je malo manj zapit, samosvoj pa še vedno.
In ta me je spet pozitivno presenetila. Tokrat bom z veseljem vzela v roke osmi del.

Donna Tartt: Skrivna zgodovina

Ni skrivnost, kdo je umorjeni. Niti ni skrivnost, kdo je morilec. To izvemo na prvih straneh knjige.
Motiv izvemo nekje do polovice, sumimo pa že prej. V drugi polovici knjige pa se razkrijejo dogodki po umoru.

Hja, sama zgodba je kar zanimiva, ampak ta raaaaazvlečenoooost. Ne bi zamerila, če bi bila knjiga vsaj 100 (lahko tudi 200) strani krajša.

Mimogrede, Tarttin Lišček je bil nagrajen s Pulitzerjevo nagrado.