Pred časom sem prebrala Žensko v kabini št. 10 iste avtorice in bila navdušena. Zato sem prebrala tudi tole knjigo in v kratkem bom prebrala še dve njeni knjigi. Dobrih knjig, ko adrenalin med branjem sploh ne popusti, ni nikoli preveč.:)
Ta knjiga govori o povabilu na dekliščino. Na dekliščino ženske, ki je bila sicer najboljša prijateljica glavne junakinje Nore, a se nista slišali že 10 let. Razloga za to ne izvemo kar nekaj časa, se pa avtorica knjige ves čas vrti okoli te malenkosti, ki niti ni malenkost, ampak je ključ za rešitev uganke.
No, Nora se kljub začetnemu obotavljanju le odpravi na dekliščino, v moderno stekleno vilo sredi gozda. Srhljivo prazaprav, tudi meni bi se tako zdelo, če bi morala živeti (ali preživeti le dve noči) v taki stekleni kocki, kjer si ves čas na ogled zunanjim očem.
Opisovanje dogajanja v hiši pa občasno vmes prekinejo še poglavja, ki se zgodijo po dekliščini in v katerih je Nora v bolnišnici, poškodovana in brez spomina na dogodke, ki so jo pripeljali sem.
Le kaj se je zgodilo?
petek, 31. maj 2019
sreda, 29. maj 2019
Jo Nesbø: Brezskrbno
Tukaj o tretjem delu, spodaj pa o nadaljevanju.
Tokrat preiskujejo nek običen rop banke, med katerim je zaradi nesrečnih okoliščin umrla tudi uslužbenka. Ali pa ni bilo vse tako slučajno?
Je pa ta knjiga res večplastna, veliko je navezovanja na prejšnje zgodbe. Smrt Harry-jeve prijateljice, ljubezensko življenje, raziskovanje smrti Harry-jeve sodelavke, a tokrat nič o preteklosti njegove sestre.
Bom nadaljevala z zbirko...
Tokrat preiskujejo nek običen rop banke, med katerim je zaradi nesrečnih okoliščin umrla tudi uslužbenka. Ali pa ni bilo vse tako slučajno?
Je pa ta knjiga res večplastna, veliko je navezovanja na prejšnje zgodbe. Smrt Harry-jeve prijateljice, ljubezensko življenje, raziskovanje smrti Harry-jeve sodelavke, a tokrat nič o preteklosti njegove sestre.
Bom nadaljevala z zbirko...
nedelja, 19. maj 2019
M. J. Arlidge: Okovi samote
4. del o Helen Grace
Tale pa je peti del.
Mislim, da mi je tale v celotni zbirki (do sedaj) še najbolj všeč. Helen je sicer detektivka, ki je v seriji rešila že štiri primere serijskih umorov. Kaj ni zanimivo, kako se v knjigah serijski umori vedno lepijo na iste detektive? Ki jih, jasno, rešijo.:) Ni imela ravno lepega otroštva, podrobnosti kapljajo v vsaki knjigi po malem, zato priporočam branje po vrsti. V okovih samote pa preteklost, tako bolj oddaljena, kot bolj nedavna, Helen dohiti.
četrtek, 9. maj 2019
Avgust Demšar: Evropa
Prebran četrti del o inšpektorju Vrenku, tukaj pa sem pisala o tretjem delu.
Še vedno mi je všeč in avtor in slog pisanja in tudi to, da te začetek malo zmede, ker se ne dogaja... no, v Mariboru. Se mi je pa prvič pri Demšarjevih knjigah zgodilo, da sem skoraj, skoraj ugotovila, kdo je morilec. Pri prvih ni bilo tako "lahko".
Prvo poglavje se dogaja na Portugalskem, drugo v Ljubljani, obe pa v bolj ali manj daljni preteklosti in skoraj do konca ne izvemo, kako sta povezani s preostankom knjige. Tokrat je umorjen kanadski državljan, ki je bil prvič v Evropi, nikogar ni poznal, nihče ni njega poznal, a umor je bil naklepen. Pomankanje motiva za več mesecev zaustavi preiskavo, a ko inšpektor Vrenko na določanje motiva pogleda z drugačnega zornega kota, mu končno le uspe in vsi koščki sestavljanke (prvi dve poglavji) se povežejo.
Me je pa presenetilo Pojasnilo čisto na začetku. V njem Demšar, jasno, pojasnjuje kaj v njegovih knjigah je resnično, kaj bi lahko bilo resnično in kaj je izmišljeno. Govora je predvsem o policiji, forenziki in njihovih postopkih, o katerih prizna, da se ne skladajo nujno z resničnostjo. Dejstvo, da je Pojasnilo potrebno šele v četrtem delu, me napeljuje na misel, da je bil deležen kritik na ta račun. Ali pač?
Mene osebno to nikoli ni motilo (saj ne, da bi opazila kake napačne podrobnosti iz te stroke:)), v to se nisem pretirano poglabljala. Kot sem že prejšnjič omenila, je slog malo drugačen. Avtor na primer le redko točno določi točen kraj. V prejšnji knjigi je bila v ospredju "rumena šola", tokrat pa nek hotel, neke toplice, neko gostišče... Drugačno, a meni všečno. In ker je le redko (nikoli?) kaj tako natančno opisano, da bi bilo prepoznavno, se v podrobnosti (pomankanje le-teh?) policijskega ali forenzičnega dela prav tako nisem spuščala.
Še vedno mi je všeč in avtor in slog pisanja in tudi to, da te začetek malo zmede, ker se ne dogaja... no, v Mariboru. Se mi je pa prvič pri Demšarjevih knjigah zgodilo, da sem skoraj, skoraj ugotovila, kdo je morilec. Pri prvih ni bilo tako "lahko".
Prvo poglavje se dogaja na Portugalskem, drugo v Ljubljani, obe pa v bolj ali manj daljni preteklosti in skoraj do konca ne izvemo, kako sta povezani s preostankom knjige. Tokrat je umorjen kanadski državljan, ki je bil prvič v Evropi, nikogar ni poznal, nihče ni njega poznal, a umor je bil naklepen. Pomankanje motiva za več mesecev zaustavi preiskavo, a ko inšpektor Vrenko na določanje motiva pogleda z drugačnega zornega kota, mu končno le uspe in vsi koščki sestavljanke (prvi dve poglavji) se povežejo.
Me je pa presenetilo Pojasnilo čisto na začetku. V njem Demšar, jasno, pojasnjuje kaj v njegovih knjigah je resnično, kaj bi lahko bilo resnično in kaj je izmišljeno. Govora je predvsem o policiji, forenziki in njihovih postopkih, o katerih prizna, da se ne skladajo nujno z resničnostjo. Dejstvo, da je Pojasnilo potrebno šele v četrtem delu, me napeljuje na misel, da je bil deležen kritik na ta račun. Ali pač?
Mene osebno to nikoli ni motilo (saj ne, da bi opazila kake napačne podrobnosti iz te stroke:)), v to se nisem pretirano poglabljala. Kot sem že prejšnjič omenila, je slog malo drugačen. Avtor na primer le redko točno določi točen kraj. V prejšnji knjigi je bila v ospredju "rumena šola", tokrat pa nek hotel, neke toplice, neko gostišče... Drugačno, a meni všečno. In ker je le redko (nikoli?) kaj tako natančno opisano, da bi bilo prepoznavno, se v podrobnosti (pomankanje le-teh?) policijskega ali forenzičnega dela prav tako nisem spuščala.
nedelja, 5. maj 2019
Anne Rice: Intervju z vampirjem
Po tej knjigi je posnet precej znan film. Knjižni predlogi kar zvesto sledi, le nekaj malenkosti je spremenjenih ali izpuščenih.
Nekaj pa v filmu ni tako poudarjeno. Louis veliko razglablja o pomenu vampirizma. Zakaj je on vampir, je sin Satana ali Boga? Je zloben, ker za preživetje potrebuje kri?
Priporočam tistemu, ki mu je bil film všeč in ki bi ga zanimalo bolj poglobljeno ozadje Louisa in tudi Lestata.
sreda, 1. maj 2019
Stephenie Meyer: Farmacevtka
Meyerjeva je napisala sago Somrak (kot je vidno na naslovnici Farmacevtke) in tudi roman za odrasle Duša. Tega sem prebrala že kar nekaj let nazaj, a mi je ostal v tako dobrem spominu, da sem Farmacevtko vzela s police izključno zaradi tega.
Farmacevtka pogosto menjava svoje ime. Prav tako pogosto menjava svoje domovanje oz. pribežališče. Preden pa vstopi vanj, mora izključiti vse bolj ali manj smrtonosne pasti, ki jih je nastavila ob odhodu in ki jih ponovno postavi ob prihodu. Spi v kopalni kadi s plinsko masko na obrazu. Ni ravno paranoična, če veš, da jo je njen bivši delodajalec že večkrat poskušal ubiti.
Farmacevtki ponudijo možnost, da zaživi normalno življenje, če opravi nalogo, ki naj bi ji bila kos le ona. Omahljivo in z veliko mero previdnosti se zadeve loti, a takrat se njeno življenje zasuka, kot se ji ni še nikoli.
Od knjige sem pričakovala več. Je sicer čisto solidna, zanimivi zapleti se kar vrstijo, a ves čas branja sem upala na še kaj več. Nekateri deli so bili čisto preveč osladni in zaključek je prehiter. Kot bi tlesknil s prsti pa je konec.
Naročite se na:
Objave (Atom)