Še vedno mi je všeč in avtor in slog pisanja in tudi to, da te začetek malo zmede, ker se ne dogaja... no, v Mariboru. Se mi je pa prvič pri Demšarjevih knjigah zgodilo, da sem skoraj, skoraj ugotovila, kdo je morilec. Pri prvih ni bilo tako "lahko".
Prvo poglavje se dogaja na Portugalskem, drugo v Ljubljani, obe pa v bolj ali manj daljni preteklosti in skoraj do konca ne izvemo, kako sta povezani s preostankom knjige. Tokrat je umorjen kanadski državljan, ki je bil prvič v Evropi, nikogar ni poznal, nihče ni njega poznal, a umor je bil naklepen. Pomankanje motiva za več mesecev zaustavi preiskavo, a ko inšpektor Vrenko na določanje motiva pogleda z drugačnega zornega kota, mu končno le uspe in vsi koščki sestavljanke (prvi dve poglavji) se povežejo.
Me je pa presenetilo Pojasnilo čisto na začetku. V njem Demšar, jasno, pojasnjuje kaj v njegovih knjigah je resnično, kaj bi lahko bilo resnično in kaj je izmišljeno. Govora je predvsem o policiji, forenziki in njihovih postopkih, o katerih prizna, da se ne skladajo nujno z resničnostjo. Dejstvo, da je Pojasnilo potrebno šele v četrtem delu, me napeljuje na misel, da je bil deležen kritik na ta račun. Ali pač?
Mene osebno to nikoli ni motilo (saj ne, da bi opazila kake napačne podrobnosti iz te stroke:)), v to se nisem pretirano poglabljala. Kot sem že prejšnjič omenila, je slog malo drugačen. Avtor na primer le redko točno določi točen kraj. V prejšnji knjigi je bila v ospredju "rumena šola", tokrat pa nek hotel, neke toplice, neko gostišče... Drugačno, a meni všečno. In ker je le redko (nikoli?) kaj tako natančno opisano, da bi bilo prepoznavno, se v podrobnosti (pomankanje le-teh?) policijskega ali forenzičnega dela prav tako nisem spuščala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar