Knjiga se začne z Grace v družbi odvetnikov ravno na poti s sodišča. Preseneti jih dež in Grace se mu vsa blažena nastavi ter lovi dežne kaplje v usta. Le nekaj tednov prej jo je podoben dogodek verjetno rešil smrti.
Zaradi naslova in prvega poglavja vemo, da je brodolom preživela. Leta 1914 se je z možem odpravila na plovbo čez Atlantik, ko je ladja zagorela in se potopila. V nadaljevanju izvemo, kaj se je dogajalo na rešilnem čolnu in proti koncu knjige tudi česa je obtožena.
Na naslovnici piše, da ni bilo kruto morje, ampak ljudje. Morje res težko označimo kot kruto, ker je tako kot pač je. Res jim pa ni prizanašalo. Ljudje so pa res lahko kruti. Ne vsi, nekateri pa. Nekateri pa le v nevsakdanjih in življensko ogrožujočih okoliščinah. Kako bi mi ravnali?
Grace je v zaporu govorila tudi s psihiatrom. Ni ji bil všeč. Preveč je pritiskal nanjo in si želel/zahteval, naj čuti tako, kot bi po njegovem morala. Čisto zadnji stavek v knjigi, ko zaključujeta zadnjo (na Grace-ino željo) seanso je, da bi se doktorju smejala, če se ji ne bi tako smilil. Doktor si želi vse natančno določiti, je naiven in ima otroško željo, da bi vedel.
Ne morem si kaj, da zadnje izjave ne bi vzela osebno. Jaz sem taka. Jaz želim vedeti. Tudi pri tej knjigi je ostalo precej neodgovorjenih vprašanj...
Še nekaj se ob zadnjem stavku sprašujem. Sem Grace narobe ocenila?
Ni komentarjev:
Objavite komentar