Edi Šelhaus, Janez Žerovc: Zbogom, Liberty Bell

Že nekaj časa nazaj sem brala Šelhausovo Stotinko sreče. Med 2. svetovno vojno je bilo nad našimi tlemi sestreljenih veliko zavezniških letal. Preživelim letalcem so pomagali partizani in nemalokrat tudi "navadni ljudje". Njihove zgodbe so bile z veliko raziskovanja zbrane v tej knjigi, včasih celo z dodatkom: hvaležni letalci so se čez leta vrnili, da bi obujali spomine s svojimi rešitelji.

O nekaterih primerih je bilo le malo podatkov, zato so bili v Stotinki sreče le na kratko omenjeni. To pa se je spremenilo po izidu knjige (1980). Šelhausa so zasula pisma z novimi podrobnostmi. Javil se je tudi John Hribar, ameriški Slovenec, ki je čez lužo pomagal pri iskanju rešenih letalcev. In v sodelovanju z Žerovcem je nastalo nadaljevanje (lahko pa se bere povsem samostojno) Zbogom, Liberty Bell.

Ray Bradbury: Fahrenheit 451

Že druga Bradburyjeva knjiga. Prva je bila knjiga z naslovom Marsovske kronike. Verjetno bo tudi zadnja, ker mi nikakor ne paše avtorjev slog, čeprav je bila zgodba v obeh primerih super.

451 stopinj Fahrenheita je tista temperatura, pri kateri se papir vname in zagori. In točno to se dogaja v distopični družbi, opisani v knjigi. Knjige zažigajo nasledniki gasilcev, ker je branje prepovedano. Pričakuje se gledanje televizije in čim manj razmišljanja.
Bomo mi tudi kdaj prišli do te točke?

Lučka Kajfež Bogataj: Planet, ki ne raste

Naša Zemlja res ne raste. In samo eno imamo.
Knjiga je napisana dovolj enostavno, da jo razume vsak povprečen bralec. Žal pa je po drugi strani to tudi negativna lastnost: povprečno ozaveščen bralec bo izvedel le malo novega.
Pa nič zato, malo opominjanja ne škodi.


Lučka Kajfež Bogataj
Avtorica je bila članica Mednarodnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 skupaj z Al Gorom dobil Nobelovo nagrado za mir.

Manuel Baixauli: Peto nadstropje

Sploh ne vem, kako naj opišem to knjigo. Najbolje tako, kot je že bila opisana.
Manuel Baixauli je pisatelj, ki je ravno končal knjigo Človek rokopis, nato pa ga prizadene Guillain-Barréjev sindrom. Po 42 dneh nepremičnosti se "zbudi", okrevanje pa nadaljuje v Sanatoriju s skrivnostnim petim nadstropjem.
Realnost se začne prepletati s fikcijo in ob koncu knjige sploh ne veš, kaj je res in kaj ne. Pa to niti ni važno.

Alexandre Bergamini: Nekaj divjih rož

Avtor opazi sliko dveh mladeničev, internirancev med 2. svetovno vojno. Njuna drža, čustva na obrazu ga spodbudijo, da o njiju izve več.
Knjigo po mojem mnenju rešuje le to, da ima komaj nekaj čez 100 strani. Sploh ne vem, kako bi jo opisala. Kot neka zmes vsega možnega...:(

Tina Bilban: Hvala za škarje

V knjigi izmenično beremo zgodbe treh žensk. Meta je filozofinja, ki piše esej o genetskem modificiranju človeških zarodkov. Ta del mi je bil še najmanj zanimiv, ker ga veliko nisem razumela. Veliko je omenjanja oseb, ki jih ne poznam, a po drugi strani mi je bilo tisto, kar mi je bilo jasno, zelo všeč.
Je spreminjanje genov človeških zarodkov res tak baubau? Se s tem res igramo Boga? Je to sploh etično?

Druga ženska je Hana, mlada znanstvenica, katere delo je navdihnilo Meto. Hana je opisala možnost odstranitve okvarjenega gena iz človeškega zarodka in njegovo zamenjavo. To naj bi naredile tiste metaforične škarje iz naslova.

Maša pa je skupaj s partnerjem prenašalka gena za Smith-Lemli-Opitzev sindrom. Beremo še njeno zgodbo in bolečino ob vsakem neuspešnem poskusu zanositve. Tiste škarje bi jima prišle še kako prav.

P.S.: Metin prispevek je bil v resnici objavljen pod naslovom "O človeški naravi in filozofskem premisleku znanstvenega sveta" v Phainomeni št. 104-105, let. 2018, str. 313-320.

Colin Barrett: Mladi volkovi

Nekaj kratkih zgodb. Nikoli nisem bila ravno ljubiteljica in tudi zdaj ne bom postala.

Margaret Atwood: Testamenti

Že pred leti sem prebrala Deklino zgodbo. Se mi je zdela čisto ok, ni pa upravičila slovesa, ki ga je imela (ga ima). Se mi je zdela serija, posneta po knjižni predlogi, veliko boljša.

Testamenti so mi bili bolj všeč. Nekoč v prihodnosti beremo zapise/pričevanja treh žensk. Tete Lydie, ene izmed glavnih hudobnic v Deklini zgodbi, in še dveh deklet. Ena živi v svobodni Kanadi, druga pa je hči pomembnega poveljnika v Gileadu. Vse tri pa so povezane.

Konec sicer poznamo: Gilead bo razpadel, to vemo že zaradi Dekline zgodbe. Dogodke, ki so pripomogli k temu, pa spoznamo v Testamentih.

Karsten Brensing: Neznani svet živali

Nekje do polovice sem zdržala, potem pa ne več. Nekaj primerov je bilo zanimivih, a ne dovolj, da bi bila knjiga zanimiva.

Ray Bradbury: Marsovske kronike

Leta 1999 pristane na Marsu prva človeška posadka z Zemlje. Kaj se zgodi v naslednjih tridesetih letih?

Hja, recimo, da je vredno prebrati, čeprav se vsaj eno poglavje bere kot slaba komedija.

Kevin Brooks: Dnevnik iz bunkerja

Linusa ugrabi neznanec in ga zapre v bunker. Kmalu se mu pridruži še več sotrpinov.
Zakaj so zaprti? Zakaj ravno oni? Kdo je On, Tazgornji? Se bodo rešili?

Beremo, kot pove že naslov, Linusov dnevnik.

Mi je bila knjiga všeč? Po pravici povedano, ne vem. Konec, konec me muči. In neodgovorjena vprašanja. Vem pa, da je knjiga namenoma napisana tako.

Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva

Ko sem prebrala tale blog, sem se prestrašila, da pač nimam dovolj življenjske kilometrine za tale zalogaj. Se sicer ne bi čudila, dovolj se poznam, da mi take knjige niso všeč. A sem ji dala priložnost.

In ni mi žal. Še več. Uživala sem med branjem. Niti slučajno se mi čebljanje ostarelega butlerja med njegovim potovanjem in spominjanjem preteklosti ne zdi ostudno dolgočasno, ampak zelo osvežujoč vpogled v njegovo psiho.

Priporočam, res.

Alma M. Karlin: Magične zgodbe Starega Egipta

Knjiga je tako tako, je pa Alma vsekakor zanimiva gospa.

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Alma_Maksimiljana_Karlin
http://www.almakarlin.si/

Vir: Wikipedia