V knjigi izmenično beremo zgodbe treh žensk. Meta je filozofinja, ki piše esej o genetskem modificiranju človeških zarodkov. Ta del mi je bil še najmanj zanimiv, ker ga veliko nisem razumela. Veliko je omenjanja oseb, ki jih ne poznam, a po drugi strani mi je bilo tisto, kar mi je bilo jasno, zelo všeč.
Je spreminjanje genov človeških zarodkov res tak baubau? Se s tem res igramo Boga? Je to sploh etično?
Druga ženska je Hana, mlada znanstvenica, katere delo je navdihnilo Meto. Hana je opisala možnost odstranitve okvarjenega gena iz človeškega zarodka in njegovo zamenjavo. To naj bi naredile tiste metaforične škarje iz naslova.
Maša pa je skupaj s partnerjem prenašalka gena za Smith-Lemli-Opitzev sindrom. Beremo še njeno zgodbo in bolečino ob vsakem neuspešnem poskusu zanositve. Tiste škarje bi jima prišle še kako prav.
P.S.: Metin prispevek je bil v resnici objavljen pod naslovom "O človeški naravi in filozofskem premisleku znanstvenega sveta" v Phainomeni št. 104-105, let. 2018, str. 313-320.
Ni komentarjev:
Objavite komentar