Vrhunski alpinist je le malo pred svojo prezgodnjo smrtjo napisal knjigo o svoji Poti. Poti skozi otroštvo, zaljubljenosti v alpinizem, svojih podvigih bolj ali manj visoko, svoji najboljši prijateljici ženi in njunih otrocih...
Napisal je, da ga v gorah vleče domov k družini, ko pa je doma, ga monotonost življenja vleče k adrenalinskim podvigom v gorah. Zelo podrobno opiše nekatere izmed vzponov, ki bodo kakemu gorniku precej bolj zanimivi, kot so bili meni. Precej nerga nad mačehovskim odnosom organizacij, ki bi morale veliko bolje poskrbeti za svoje "varovance". Včasih pa piše precej zmedeno, nemirno... Kot je bil nemiren v življenju, ni zdržal pri miru, ves čas je iskal nekaj več, tako se je to odražalo tudi v pisanju v nekaterih delih knjige.
Ponavadi (nikoli) ne izpisujem citatov iz knjig, tukaj pa bom naredila izjemo...
Stran 37:
Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo o svoji poti, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati.
Stran 60:
Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako šibak in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega pa si že pozabil. Še huje pa je takrat, ko vidiš, da te ljudje občudujejo zato, ker si dosegel to in ono, ne skušajo pa se toliko potruditi, da bi te spoznali in sprejeli medse, ker se te bojijo in so ljubosumni.
Stran 130:
Bilo je lepo in bilo je težko, to lahko rečem. Toda kako je bilo lepo, kaj je bilo lepo, zakaj je bilo lepo, ne vem, ker nisem imel časa opazovati. In kje je bilo težko, zakaj je bilo težko, ne vem, ker sem že pozabil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar