Knjiga je bila napisana že pred več kot pol stoletja pa se ji niti malo ne pozna. Lahko bi se dogajala takrat, danes ali pa celo v neki nedoločljivi prihodnosti.
Prvoosebna pripovedovalka oz. zapisovalka je ženska nekje v srednjih letih, ki je ostala izolirana od preostalega sveta. Okoli njenega otočka gor, hribov, jas, travnikov, potokov, gozdov in nekaj koč se je spustila stena. (Nekako tako kot v Kingovi Under the Dome.) Nadnaravno? Neko novo orožje in bodo zmagovalci prišli ponjo? Kaj tretjega? Mogoče... Ostala je popolnoma sama s kravo, psom in mačko ter s svojimi rokami. Sama mora poskrbeti, da bodo ona in njene živali preživele.
Dve leti in pol po spustu stene je začela zapisovati dogodke, ki so se ji pripetili v osami, vmes pa vpenja še svoja razmišljanja. Ker piše na vsak razpoložljiv košček papirja in mora z njim varčevati, je tudi knjiga v tej obliki. Niti enega poglavja. No, je le eno poglavje, dolgo od prve do zadnje strani. Zaradi tega je kar težko prekiniti branje, a k branju vleče tudi radovednost bralca. Zanima nas, kaj vse se bo še zgodilo, na kakšen način in zakaj se bo nekaj zgodilo (dostikrat pripovedovalka omeni nekaj, kar se bo šele zgodilo, ampak le omeni) in seveda, kako se zgodba konča. Konec je žal prehiter, a očitno ji je dokončno zmanjkalo papirja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar