Backman je napisal tudi Mož z imenom Ove in Babica vas pozdravlja in se opravičuje. V zadnji nastopa tudi na prvi pogled malenkost zmešana babnica, v Tu je bila Britt-Marie pa se njena zgodba nadaljuje.
Britt-Marie (in ne samo Britt, ker jo je tako klicala le sestra) ima rada red. In čistočo. In omikane ljudi. In pribor v predalu v natančno določenem zaporedju. In sodo bikarbono. Ker z njo očistiš vse. In točno določeno znamko čistila za steklo. Saj nismo barbari, da bi lahko uporabili kateregakoli. Britt-Marie nima nič proti tistim, ki ne sledijo njenim pravilom, saj ni kritikarska in polna predsodkov. To pa že ne. Ampak nekega reda se je pač treba držati.
Britt-Marie je po dolgih desetletjih sama. Nihče je ne potrebuje, je brez moža in brez službe. Vsaj za zadnjo točko na svojem seznamu lahko poskrbi. Po dolgem prigovarjanju gospe na zavodu za zaposlovanje, dobi začasno službo kot hišnica v malem, zapuščenem mestu Borg. Zanjo pa je tam dela na pretek. In čeprav o nogometu ve le malo več kot to, da se ga igra z žogo, postane še celo nogometna trenerka.
Slog pisanja je zelo podoben kot v Ovejevi knjigi, Britt-Marie pa deluje kot njegova sorodnica. In oba na začetku delujeta kot zoprniji, pod površjem pa se skriva njuno mehko srce. Na koncu knjige za Borg res lahko rečemo "tu je bila Britt-Marie".
Ni komentarjev:
Objavite komentar