Haruki Murakami: Kafka na obali

Sem bila prepričana, da bom z muko knjigo prebrala do petdesete strani, kolikor dam vsaki knjigi, da me "prepriča", pa sem bila presenečena. No, v resnici sem knjigo hotela prebrati do stote strani, ker pri debelini sedemsto strani tistih prvih petdeset res ni veliko. Prebrala sem nekaj mnenj o knjigi, ki me niso ravno prepričala, a vsa po vrsti so bila pozitivna. Prebrala sem nekaj opisov knjige, ki pa me vsekakor niso prepričala. Ni zvenelo ravno zanimivo. Zakaj sem se potem odločila, da jo preberem? Pojma nimam. Mogoče zato, da vsaj lahko rečem, da sem poskusila Murakamija pa mi ni bil všeč.

Kafka je ravno petnajstletnik, ki pobegne od doma in svoje usode, ki mu jo je prerokoval kar oče. Ubil naj bi ga, spal pa s svojo materjo in sestro. Medtem ko Kafka beži pred sabo, se znajde v zasebni knjižnici, kjer ga pod svoje okrilje vzameta nenavadni oz. neobičajni (je med tema pojmoma razlika?) knjižničar in še bolj nenavadna upravnica, o kateri ima Kafka teorijo, da je njegova mama.

Nakata pa je neumen (njegove lastne besede) možakar, ki se lahko pogovarja z mačkami. Tudi njega usoda popelje na nenavadno potovanje.

Knjiga je polna nenavadnih (spet ta beseda!) dogajanj. Pogovarjanje z mačkami je še najbolj običajno. Polna je tudi naukov, ki jih natresejo nastopajoče osebe. Sem kar vesela, da je v knjigi tudi kakšen neumen, kot si pravi Nakata, ker tudi meni veliko tistega filozofiranja ni bilo jasnega. No, res se pa nisem poglabljala v to, se ustavljala ob teh odlomkih in razmišljala o njih. Knjigo sem brala zaradi zgodbe. Mogoče sem zato zamudila kakšen globji pomen...

Konec je sicer po eni strani lepo zaokrožen in zaključen, po drugi strani pa pušča ogromno neodgovorjenih vprašanj. Tak je sicer namen in priznam, ni tako moteče. V bistvu sploh ni moteče, ker si bralec lahko sam izbere odgovore na ta vprašanja. In verjetno so ti odgovori drugačni ob vsakem ponovnem branju.