Susanne Jansson: Zimska voda

Nad avtoričinim prvencem sploh nisem bila navdušena, a ker je bil opis na zadnji platnici Zimske vode obetaven, sem ji dala priložnost. Zadnjo, v več pomenih, ker je Susanne Jansson pred dvema letoma umrla, Zimska voda pa je bila celo izdana posthumno.

Kar se ji tudi vidi oz. se bere. Mogoče avtorica ni imela časa izpiliti vseh podrobnosti. Je pa knjiga vsekakor boljša kot predhodnica.

Nima pa izgovora slovenska založba. Naslov je Zimska voda. Dogaja se na Švedskem, kjer je morje mrzlo. Glavni dogodek se zgodi pozimi. Naslovnica pa je...

Maya, fotografinja, ki nastopa tudi v Skrivnostem barju, se začasno preseli na manjši otok. Med drugim spozna tudi Martina, očeta, ki je le za kratek čas svojega štiriletnika pustil samega, ta pa je potem izginil. Vsako upanje izpuhti, ko v morju najdejo malčkov čevelj. 

Martin se v krivdi zapre vase, niti žena in nekajmesečna hčerka ga ne ganeta. Le Mayi to nekako uspe.

Knjiga res ni nek presežek, je pa berljivo. Mi je bil pa všeč konec...

Tommy Orange: Tam tam

Knjigo sem s presledki brala več kot en teden, kar je ogromno glede na to, da sem prišla le do polovice. Občutek sem imela in ga še imam, da bi mi morala biti všeč, zato sem se večkrat vrnila k njej, čeprav sem tolikokrat obupala. Res ne bo šlo, kljub temu da ne morem s prstom pokazati, kaj mi sploh ni bilo všeč. Mogoče kdaj drugič...

Delia Owens: Tam, kjer pojejo raki

Kya s starejšimi sorojenci in starši živi sredi močvirja na ameriškem jugu. Ker so razmere nevzdržne, družino najprej zapusti mama, kasneje še vsi bratje in sestre, zato šestletna Kya ostane sama z očetom, ki je nasilen pijanec. Nato pa tudi njega nekega dne ni več.

Dogajanje je postavljeno v petdeseta leta, ko Kya odrašča oz. je bila prisiljena prehitro odrasti. Sama mora poskrbeti za hrano, toploto, obleko; k sreči je precej iznajdljiva, vedoželjna in pametna. V šoli je bila le en dan, ker je bila za okoliške otroke (in njihove starše) le neumna močvirka, nato pa se je vsem poskusom, da bi jo spravili v šolo ali k rejnikom spretno izogibala. 

Del poglavij pa je postavljen več kot deset let naprej, ko najdejo mrtvega zlatega dečka bližnjega mesta. Šerif in njegov namestnik raziskujeta sumljivo smrt, časovnici poglavij pa se združita, ko Kyo obtožijo umora.

Lahko bi rekli, da je to romantična knjiga. A ni le običajno plažno branje. Meni je bila zelo všeč, kar pove veliko.

Vanja Tajnšek: Kotaleče se frnikole

Res nisem ljubiteljica kratkih zgodb. Sem že večkrat povedala, kajne? Spet jih berem, ker berem prešerno. Sodelovala sem že lansko leto, letos sem en letak že izpolnila, tole bo drugi.

Kratke zgodbe me nikakor ne pritegnejo, ker mi ali niso všeč ali pa SO mi všeč pa so žal občutno prekratke.

Tudi s frnikolami je enako. Je pa v tej zbirki res veliko zgodb, ki so mi všeč, a je tistih par strani premalo. Verjetno je to pohvala.

Kristina Ohlsson: Zakopane laži

Martin Brenner je odvetnik in ženskar. Moški, ki se mu le redkokatera ženska lahko upre. Moški, ki bi se mu bilo verjetno najbolje izogniti. A tudi skrbnik svoje štiriletne nečakinje, ker sta njena starša umrla. Dojenčica bi lahko šla v rejo, a se je Martin odločil, da bo zavoljo nje svoje življenje popolnoma spremenil. Ni ravno simpatičen moški, tudi v knjigi ni opisan tako, vsekakor pa za to dobi precej točk. In skozi potek knjige ugotovimo, da ni tako slab, kot je bilo videti na začetku. 

Zdaj pa h kriminalnemu delu zgodbe, ki je opisan precej drugače, kot smo vajeni. Običajno nove zadeve bralci izvemo in so nam razložene, če ne takoj pa zelo kmalu. Tokrat pa določene stvari izvemo šele čez čas, po tem, ko so bile že nekajkrat omenjene na tak način, kot bi nam že morale biti znane. Me je motilo na začetku, a vedno manj.

Torej, k Martinu v pisarno pride Bobby, ki ga prosi, naj dokaže, da je njegova sestra Sara, obtožena petih umorov, nedolžna. Ampak... Sara je priznala, obstaja več dokazov njene krivde in... mrtva je. Ubila se je že pol leta nazaj.

Martin stežka privoli v neobičajno, neverjetno in nemogočo nalogo, misleč, da bo če nekaj dni odnehal. A takrat je že prepozno. Je že pregloboko vpleten...

Knjiga se ne konča z zadnjo stranjo. Ima nek zaključek in nekaj odgovorjenih vprašanj, bo pa vsekakor potrebno prebrati še Izrečene laži.

Alexandra Oliva: Poslednja

Dvanajst tekmovalcev se prijavi v resničnostno oddajo, kjer naj bi nekaj tednov preživeli v divjini. Zadnji, ki bi še ostal, opravil vse izzive pa naj bi zmagal.

Poglavja se izmenjujejo, tako da bralci vemo veliko več kot nastopajoči in veliko več kot poslednja. V enem sklopu beremo o dvanajsterici, ki je 24 ur na dan pred kamerami, opravlja naloge, ki so jim naložene in jih nasploh spoznavamo. Nekateri nam bolj prirastejo k srcu, drugi manj. So pa raznoliki, to pa, kot je navada v teh šovih.

Drugi sklop poglavij pa opisuje pot ene izmed tekmovalk (katera je, ugotovimo šele čez čas). A ne dogajanja med izzivi, ko so bili tekmovalci še v bolj ali manj velikih skupinah. Ne, na vrsti je preizkus samostojnosti in pred tekmovalko so vedno hujše prepreke. Od hude okužbe, dehidracije in lakote do lutk, ki ponazarjajo mrtve ljudi. Da ne omenjamo napada steklega kojota. Ampak vse to je le šov. Producenti že ne bi pustili, da bi se tekmovalci kadarkoli znašli  v nevarnosti. Kajne? Lutke so le lutke, kojot pa je bil robot. Kajne?

V tem smo bralci v prednosti. V prvem poglavju izvemo, da je svet napadla neka hudo smrtonosna kuga, vzporedno z resničnostno oddajo. Torej, od neke točke naprej ni nikogar več, ki bi sploh lahko poslednji priskočil na pomoč. Ostane čisto sama, nezmožna sprejeti, da tam zunaj ni nikogar več, ki jo gleda.

Zanimivo branje, čeprav se mi zdi, da bi bilo mogoče bolje, če bi tudi bralec taval v temi. Ali pa ne. Nekaj grozljivega je v tem, da vemo, kaj se v resnici dogaja, poslednja pa je dolgo blaženo nevedna. Na kateri točki bi pa vsak izmed nas ugotovil, da nismo več v šovu, ampak kar v pravi grozljivki?

Urška Klakočar Zupančič: Gretin greh

Dogajanje je postavljeno v podeželsko 17. stol. V Evropi divja vojna, ki se je začela zaradi spora med katoličani in protestanti, kmetje se puntajo zaradi nespoštovanja poprejšnjih dogovorov, lov na čarovnice pa je v polnem razmahu. A vse to se Sevnice le postransko dotika. Vsaj nekaj časa.

Greto je, neobičajno za tisti čas, oče naučil brati in pisati, naučil jo je nemščine in najpomembneje: naučil jo je misliti. Uči jo o različnih verah in ji govori, da ji ni potrebno verjeti vsega, kar se grmi s prižnice. Greta je vdova (mož je umrl kot vojak v nesmiselni vojni), pred kratkim pa je pokopala tudi ljubljenega sinčka. Iz depresije in otopelosti pa jo zbudi strast, ki si jo deli s plemičem.

Knjiga se začne z Gretinim "pismom", ki je napisano le v mislih, kajti peresa ni več sposobna držati po hudem mučenju, ki ga je pretrpela. V celici čaka na sežig pri živem telesu. 

Vemo, kako se bo knjiga končala pa je še vedno neizmerno hudo brati zadnje strani. S cmokom v grlu sem brala njeno poslavljanje od ljubljenih, bila privoščljiva do njenega tožnika in se veselila ob njeni težko pričakovani odrešitvi in izpolnitvi njene želje z začetka knjige. 

Neverjetno dobro napisana knjiga!

Meta Osredkar: Umor v Šmihelski vasi

Ne vem ali slovenski pisci kriminalk niso ravno najboljši ali sem jaz preveč izbirčna... Res redke so dobre, žal.

Tole sem nehala brati nekje po stoti strani. Zločin zanimiv, žrtev zanimiva, policaji manj zanimivi, osumljenci oz. ostali nastopajoči kar ok; pisanje samo mi ni bilo všeč. 

Res ni treba neštetokrat povedati, da ima nekdo krizo srednjih let, to naj se pokaže v dejanjih in / ali besedah pa se žal ni. Nek osamljeni sredinski vložek v ležeči pisavi, ki naj bi ponazarjal miselni tok osebe, je bil popolnoma odveč. Res nisem nek izvedenec v policijskem delu pa se mi laično zdi, da so bili v knjigi kar nekam preveč šlampasti na prizorišču zločina. In ali je ok, da se na še vedno varovan kraj zločina odpelje svojo ljubico?

Žal me čisto nič ni več vleklo k branju, prebrala sem le še zadnje poglavje, da potešim radovednost. Pa se mi zdi, da nisem čisto nič zamudila. In brez slabe vesti bom preskočila tudi naslednji roman v seriji.

Benjamin Okorn: Ona je Ana

Na zadnji platnici piše, da je Ona je Ana, eden redkih, v Sloveniji morda celo prvi roman, ki iz prve roke opisuje izkušnjo soočanja s shizofrenijo.

Dobesedno vrženi smo v svet Ane, dvajsetletne odlične študentke, ki se ji svet v zelo kratkem času obrne na glavo. Ni se sposobna skoncentrirati, sliši glasove in ima privide, prespi cele dneve in je neobičajno razdražljiva. V psihiatrični bolnišnici dobi diagnozo shizofrenija.

Knjiga je dolga le 150 strani, napeta je kot kriminalka, ki je ne moreš odložiti, prebrala pa sem jo v eni sapi. Ima hiter tempo, brez odvečnih opisovanj, le golo dogajanje. Grozno dogajanje, za Ano in bralca, ki ima uvid v njene misli, bolj grozno kot najbolj krvava kriminalka.

Mirt Komel: Detektiv Dante

Detektiv Dante iz naslova bo tisti Erik Tlomm iz Medsočja, ki se je tja odpravil na okrevanje, a mu to nekako ni uspelo. V Medsočju nismo točno izvedeli, kaj se je zgodilo, da je rabil oddih, zdaj pa nam je to pojasnjeno. Čeprav je Detektiv Dante predzgodba Medsočja, se mi zdi kar prav, da se knjigi bere v obratnem vrstnem redu. Mogoče nekoč pride na vrsto še predzgodba Detektiva Danteja; bi jo z veseljem prebrala. Prav tako bom enkrat v prihodnosti ponovno prebrala Medsočje, kot sem se že namenila.

Haris Izmail je inšpektor, ki mu nadrejeni odredi novega partnerja Erika Tlomma. Poleg običajnega dela pa naj bi še vohunil za njim in o vsem nenavadnem (oz. vsem še bolj nenavadnem) poročal. 

Ko dobita primer ženske s prerezanim vratom, ob njej pa v srce zabodenega svaka, se začne tisto nenavadno, ki sploh Tlomma počasi vodi v psihično nestabilnost. Ali je bil tak že prej? Verjetno.

Tudi v Medsočju beremo o nadnaravnih bitjih in se sprašujemo ali so resnična. Tokrat pa nastopajo džini. So ti resnični? Kot je proti koncu ugotovil Haris, so jih opazili vsaj trije, mogoče štirje, ob različnih priložnostih. So oni krivi za nekatere dogodke? So sledili Tlommu v Medsočje?

Vsekakor vredna branja knjiga. Ne bo pa zadovoljila tistih, ki si želijo jasnega konca.