Po prvi vojni je Perutz s svojim pisanjem nizal uspeh za uspehom, z vzponom nacizma pa se je to spremenilo, ko so njegova dela celo prepovedali. Za časa življenja ni nikoli več doživel nekdanje slave.
Šele čez desetletja so ga ponovno odkrili; edino njegovo delo prevedeno v slovenščino je Mojster poslednje sodbe. Danes nekateri Perutza primerjajo celo s Stephenom Kingom in Agatho Christie (med drugimi). Po eni prebrani knjigi težko sodim, lahko pa potegnemo vzporednice. Literarnim kritikom nikoli ni bilo jasno, zakaj je bil (in je) množici tako všeč, zato so ga označili kot žanrsko literaturo. Tudi prav.
Baron von Yosch in med drugim tudi ritmojster (sem morala kar poguglati, če je to resnična beseda in ne le zmerljivka, čeprav se je iz konteksta dalo razbrati, da ni) je povabljen na druženje v hišo Eugena Bischoffa. Med igranjem glasbe govorijo tudi o skrivnostni smrti, ki se je zgodila pred kratkim. Mladenič naj bi si na videz brez povoda vzel življenje. Ko je njegov brat preiskoval sumljiv samomor pa si je tudi sam iz neznanega razloga vzel življenje. Dokazov o pomoči druge osebe ni bilo v nobenem primeru.
Prijetno kramljanje prijateljev pa prekine smrt gostitelja. Spet samomor. Brez vidnega motiva.
V knjigi nastopa le nekaj oseb. Dva že omenjena, Eugenova žena Dina, Dinin brat Felix, doktor Gorski in inženir Solgrub. Zadnji me je spominjal na Hercula Poirota. Vzvišenost, vsevednost, detektivska žilica... Ravno on je tisti, ki začne raziskovati sumljive samomore in jih poveže. In on ne verjame, da je za smrt Eugena kriv baron von Yosch, kljub motivu in dokazu na prizorišču smrti.
Kratka zgodba z manj kot 200 stranmi je vredna branja. In tudi ponovnega branja. Ni le običajna kriminalka, ampak tudi vpogled v človekovo psiho. Kar ni presenetljivo glede na čas, v katerem je bila napisana. Upam, da prevedejo še kakšno Perutzovo knjigo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar