O drugi svetovni vojni in Adolfu Hitlerju je napisanih nešteto knjig. A nobena se ne osredotoča na droge v tretjem rajhu ali na Hitlerjevo zasvojenost z njimi. Norman Ohler je celo odkrito kritičen do nekaterih Hitlerjevih biografov, ker so nekako "pozabili" na ta ogromen del Hitlerjevih zadnjih let. No, nekatere knjige so starejšega datuma in avtorji niso imeli dovolj podatkov ali imeli dostopa do njih, nekateri so zmanjševali pomen drog, nekateri pa so to komaj omenili ali celo ignorirali.
Ohler pa ne. Več let je raziskoval po zaprašenih arhivih v več državah (dokaz za to so neštete opombe z viri na koncu knjige) in napisal knjigo pred nami.
Začne s koncem prve svetovne vojne, ko je Nemčija izgubila svoje kolonije in njihove surovine, zato se je odločila okrepiti svoje gospodarstvo tudi s proizvodnjo zdravil. Nekatera med njimi še danes štejemo med zdravila (npr. Aspirin), druga pa niso nič manj kot hudo zasvajajoče droge z bolj ali manj hudimi stranskimi učinki. A se veliko ljudi za to takrat ni menilo, verjetno ker so bili tudi sami že redni uporabniki.
Gospodinje, doječe matere, delavci, igralci... Pervitin, eno izmed bolj uporabljanih drog, so jemali vsi. Dodajali so ga celo v čokoladne bonbone. Pervitin ali metamfetamin ali crystal meth, pod katerim imenom je danes znan. V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja pa je bilo to zdravilo za vse možne tegobe.
Poleg običajnih ljudi pa so ga direktno na fronto dobivali tudi nemški vojaki in to skoraj v neomejenih količinah. Ohler piše, da je za blitzkrieg v letih 1939-1940 kriv ravno pervirin. Med začetne stranske učinke so šteli evforijo, občutek nepremagljivosti in zamaknjena potreba po hrani in spanju. A ti učinki ne morejo trajati v nedogled, telo pa se tudi hitro navadi in zahteva vedno večje odmerke.
V drugem delu knjige pa se Ohler osredotoča na Hitlerja in njegovega osebnega zdravnika dr. Morella. Spoznala sta se naključno, še pred začetkom vojne, uspešno sodelovanje pa je trajalo do le nekaj dni pred Hitlerjevo smrtjo. Skozi leta je bil Morell vedno ob Hitlerjevi strani in mu bil vedno na voljo z raznimi praški, tabletami in injekcijami, bolj ali manj sumljivih sestavin. Hitler je bil vegetarijanec in zavezan asketskemu življenju, alkohol in droge pa je pripisoval Judom in si domišljal, da so del judovskega načrta za uničenje nemškega naroda. Ironija je, da je bilo vedno več njemu ljubih arijcev zasvojenih, načrtno so pošiljali pervitin na fronto in tudi sam je postal očitno zasvojen, kar je sčasoma pokazalo posledice. A so si vsi, razen redkih posameznikov, zatiskali oči.
Nisem strokovnjak, a se mi zdi knjiga zgodovinsko ustrezna in dovolj laično napisana, da je lahko zanimiva povprečnemu bralcu. Sploh ker odkriva tančice skrivnosti, ki so se jim do zdaj vsi izogibali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar