Ja, res so nenavadni. Dedek je Jacobu pokazal slike (tudi mi, bralci, si fotografije, o katerih je govora, lahko ogledamo v knjigi) iz svojega otroštva, otroštva, ki ga je kot begunec med drugo svetovno vojno preživel na otoku nenavadnih otrok. Slike z njegovimi prijatelji, ki lahko levitirajo, so zelo močni, lahko pričarajo ogenj, imajo usta na drugi strani glave... je pospremil s pripovedmi o skrivanju pred pošastmi, ki jih želijo pojesti in edina možnost pobega je bila na tem majhnem, skritem otoku. Luštne zgodbice, mogoče malenkost strašljive, ampak Jacob je dedku verjel le do določene starosti. Potem je te pripovedke vrgel v isti koš kot Grimmove pravljice.
Dokler ni nekega dne našel umirajočega dedka, ki ga je ubila pošast iz njegovih pripovedovanj (in jo je Jacob videl na lastne oči). Z zadnjimi močmi pred smrtjo mu je dedek podal še zavita navodila, da naj odide na otok, kjer je sam preživel otroštvo. Tam pa Jacob ugotovi, da mu dedek ni govoril pravljic, ampak je bilo vse popolnoma resnično, pa čeprav neverjetno. Nenavadni oz. posebni otroci obstajajo.
Knjiga je sicer mladinsko branje, ampak to je tudi Harry Potter pa v njem uživajo ljudje različnih starosti. Enako velja tudi za Otok nenavadnih otrok. Tim Burton pa je po zbirki (skupaj so tri knjige) posnel tudi film.
Ni komentarjev:
Objavite komentar