Ker je pod to knjigo podpisan (vsaj z idejo) tudi Sebastian Fitzek, nad katerim sem navdušena, je bilo logično, da sem želela prebrati tudi Auris. Očitno pa je Fitzek prispeval res samo idejo, preostalo pa je delo drugih, ki pa mi žal ni več tako všeč.
Auris v latinščini pomeni uho, je pa tudi vzdevek Matthiasa Hegla, strokovnjaka za fonetiko. Sposoben je iz najmanjšega oz. iz komaj slišnega zvoka razpoznati marsikaj in očitno je sposoben tudi brutalno moriti. Umor je namreč priznal in zdaj sedi v zaporu.
Jula pa je ustvarjalka podkastov o resničnih zločinih, ki so jo nekoč posilili, njeno posilstvo pa je priznal njen lastni brat, malo preden se je ubil. Jula ga želi posthumno oprostiti, prepričana je namreč, da njen brat ni zakrivil zločina in da je bil v priznanje prisiljen. Prav tako je prepričana v Heglovo nedolžnost. Ko pa se spravi raziskovati njegov primer, jo neznani klicatelj poskuša od tega odvrniti, nad njenim vmešavanjem pa ni navdušen niti Hegel, kar pa Julo še dodatno spodbudi.
Kot sem rekla, ideja je super, sama izvedba pa mi ne odgovarja. Najprej sem bila prepričana, da je prevod slab ("Cvilko, z mano ni dobro češenj zobati."), kar lahko, da je. Je pa tudi pripovedni ton tak, da mi ne odgovarja, če sem mila, oz. da je slab. Nisem dobra v izražanju oz. ubeseditvi svojih misli, zato težko povem, kaj me je motilo v celotni knjigi. Žal...
Bom pa vsekakor prebrala še naslednji knjigi, ker, kot sem rekla, ideja je super, in konec je obvisel v zraku s presenetljivim razkritjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar