Deseti del in drugi v trilogiji Vodnjaki. Ponovno je minilo kar nekaj časa od prejšnje knjige.
Kot sem predvidevala, je v Vodnjakih ostalo bore malo prebivalcev oz. bo število kar nič. Očitno pa se kljub temu tam še vedno lahko dogajajo slabe stvari.
Tajkun iz naslova bo kar Matjašič, obrobna oseba iz prvega dela, ki si v Vodnjakih želi zgraditi luksuzni resort za petične goste.
Njegovo neusmiljenost in odločnost brez katerih verjetno ne bi postal tajkun, spoznamo že na začetku knjige, ko grozi učiteljici zaradi hčerinih slabih ocen. Le nekaj dni kasneje pa je hči Sara ugrabljena, Matjašič pa se namesto na policijo obrne na bivšega kriminalista in mu naroči, naj Saro poišče, ugrabiteljem pa da lekcijo. Reševalna akcija se sfiži, smrt pa začne preiskovati bralcem že dobro znana ekipa, a tokrat brez sveže upokojenega Vrenka. Čeprav brez njega vsekakor ne bo šlo...
Se mi zdi, da se skozi leta Demšarjev slog spreminja. Prve knjige so se mi zdele tipičen whodunit, Tajkun pa je daleč od tega. Ne nujno slabši, samo drugačen. Bom z veseljem prebrala še prihodnja dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar