Robert Specht: Tisha

Tisha je resnična zgodba o Anne Hobbs, ki je na začetku 20. stol. prišla v aljaško divjino kot učiteljica. 

Zakaj Tisha? Marsikateri domorodec, sploh pa njihovi otroci, je imel v tistih časih težave z angleščino. Tisha je pa popačenka angleške besede teacher, učiteljica.

Anne Hobbs je svojo zgodbo, kako je prišla v mestece Chicken, poučevanje in življenje tam opisala Robertu Spechtu v 70. letih. K sreči, ker menda Dark Boundary, knjiga, ki jo je Anne napisala sama 20 let prej, ni ravno najboljša. 

Tisha je glede na prebrana mnenja bralcev precej boljša in tudi meni je bila všeč. Je pa precej prirejena verzija in ne sledi zvesto dogodkom v resničnem življenju. Je pa okvir zgodbe resničen in nekaj pisateljske svobode se vedno lahko dopusti.

O Anne Hobbs, kasneje Hobbs Purdy se najde zapisanega zelo malo. Očitno se marsikomu ne zdi vredna poznavanja, je pa po mojem mnenju imela kar velik vpliv na ljudi, ki so jo poznali. Še največ o njej in resničnem Chickenu sem izvedela s te spletne strani. 

Priznati moram, da Chicken zgleda popolnoma drugače, kot sem si ga slikala v glavi, čeprav je v knjigi precej verodostojno opisan. Res pa je, da sem si mogoče res težko predstavljala mestece izpred stotih let na Aljaski sredi ničesar. No, vsaj kupe snega na slikah pogrešam.:)

Vir: https://dmshepard13.medium.com

Tishina šola v Chickenu

Cheryl Strayed: Divja

Knjiga je menda precej znana v določenih krogih. Je v knjižnem klubu Oprah Winfrey in po njej so posneli film z Reese Whiterspoon v glavni vlogi. Sama zanjo (ali film) nisem slišala, dokler mi je niso navdušeno priporočili.

Oglaševana je kot neka mešanica knjige za samopomoč oz. knjigo, skozi katero glavna junakinja "odraste", se nekaj nauči in konča kot boljša, pametnejša in zrelejša oseba ter med nekim priročnikom po PCT - Pacifiško gorsko pešpotjo, dobrih 4000 km dolgo potjo po zahodni obali ZDA. 

Pa še avtobiografija je! Mislim, da me take vrste knjiga še ni razočarala in res sem pričakovala prijetno branje.

Vir: Wikipedia

Ojoj! Že po prvem poglavju sem guglala, če sem res edina, ki bi knjigo najraje z ihto zaprla. 

Nisem.

Odkrila sem dva bloga (I hate Cheryl Strayed in Why aren't you ashamed?), ki sta v veliki meri posvečena knjigi Divja in ji (očitno!) nikakor nista naklonjena. Prvi je sploh zelo sovražno nastrojen in ga skoraj ne priporočam v branje, razen če se boste po prebranem le odločili, da knjigo preberete in vam sploh ne bo všeč. V nasprotnem primeru je mogoče bolje, da se blogoma izognete. Ali pa ne, ker je v njiju napisana marsikatera resnica ali vsaj pomisleki o resničnosti prebranega, vendar začinjeno s sovraštvom do avtorice.

Le nekaj stvari, ki so tudi mene zmotile v knjigi:

Čeprav nisem pohodnica, sem že po nekaj prehojenih kilometrih ugotovila, da se zapisano ne more ujemati z resničnostjo. Prav tako se zemljevid prehojenih poti na začetku knjige ne ujema z zapiski o prehojenih poteh v knjigi.

Mogoče lahko zamižimo na eno oko, ampak res težko ne omenim njene popolne nepripravljenosti na pohod. Še enkrat: nisem pohodnica pa bi se še jaz bolje pripravila. Še nekaj v povezavi s tem, kar je zmotilo marsikoga... Menda se je po izdani knjigi na PCT odpravilo ogromno enako nepripravljenih ljudi, češ: če je njej uspelo, bo tudi meni. Kako se nepripravljenost v divjino in gorah rada konča pa menda vemo.

Težko sem požrla tudi njeno vsesplošno hvaljenje, še bolj pa njeno popolnoma nerealistično opisovanje drugih, kako hvalijo njo. Premajhni čevlji, pretežak nahrbtnik zaradi knjig (v množini!) in ostale nepotrebne navlake, nepoznavanje določevanja smeri neba s pomočjo kompasa(!)... niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalil. Niti niso nekaj, zaradi česar bi bili sopohodniki nad tabo navdušeni.

S sabo je nosila ogromno stvari, ki stanejo ogromno denarja. V tistem času je živela s plačo natakarice, ki predvidevam, ni bila velika in menda se je odvadila celo drog (ne vem, opisano je samo jemanje težkih drog, celo dan pred odhodom, o odvajanju pa ni nobene besede), ki tudi terjajo nek znesek. Ni imela denarja za humano usmrtitev ljubljenega konja, je pa bilo dovolj denarja za večmesečno pot in med drugim tudi za drag fotoaparat, ki ga je med potjo uporabila le nekajkrat.

Prav tako se je le nekajkrat vpisala v knjige na poti in prikladno so to le tiste, ki so zlahka dosegljive z motornim vozilom.

In še zadnje, na kar bom opozorila. Na prej omenjenih blogih je izpisanih ogromno citatov iz knjige v originalu. In grozni so! Res težko, težko, težko pohvalim pisanje nekoga, ki piše tako slabo, slabo, slabo. 

Ampak ker sem jaz brala knjigo v prevodu, sem lahko knjigi primerjala. Danica Križman, prevajalka v slovenščino, je opravila fenomenalno delo. Ni zaslužna samo za prevod, ampak tudi za neizmerno izboljšavo bralne izkušnje. Kolikor se je pač dalo.

Knjige res, res, res ne priporočam. Razen če se zamiži na eno oko, ko pa se to utrudi pa še ne drugo.

Alexander McCall Smith: Prva damska detektivska agencija

Če je Agatha Christie lahko detektivka oz. pisateljica detektivk, potem je to lahko tudi Precious.

Precious je z dediščino ljubljenega očeta odprla prvo detektivsko agencijo (in za povrh še damsko!) v Bocvani. Zaradi svoje pameti, prodornosti, učinkovitosti in nenazadnje radovednosti svojih bodočih strank ji dela ne primanjkuje. 

Beremo tako o njenih primerih, kot o njeni preteklosti, ki ni bila vedno lepa, kljub ljubečemu očetu. V knjigi pa je še veliko dobrodošlih opisov same Bocvane, njenega življa, preteklosti in običajev prebivalcev. Pohvalno.

Knjiga se bere zelo hitro in bi ga štela med lahkotno branje, za nezahtevne bralce kriminalk. 

Prva damska detektivska agencija pa je šele prva v vrsti obsežne zbirke. Že čakam na drugi del.

Marjane Satrapi: Perzepolis (Zgodba o vrnitvi)

Sem že brala prvi del Perzepolisa in mi je bil presenetljivo všeč. Presenetljivo iz več razlogov in všeč iz več razlogov.

Zgodba o vrnitvi pa je nadaljevanje njene zgodbe. Kako je prišla v Avstrijo, kako je tam živela in se počutila kot tujka in nazadnje, kako se je vrnila domov in se ponovno počutila kot tujka.

Ne vem, prvi del mi je bil veliko bolj všeč.

Sidney Sheldon: Bes angelov

Že pred časom sem prebrala Sheldonovo Diamantno dinastijo in bila navdušena, zato sem se odločila, da ponovno vzamem v roke kakšno njegovo knjigo.

Se pa sprašujem, če sem pri ocenjevanju prejšnje knjige zamižala na eno oko pri določenih stvareh. Žal se ne spomnim več.

Velikokrat opažam, da imajo starejše knjige, ne glede na avtorja, nek določen slog, ki si je, ne glede na knjigo, zelo podoben. 

In ne vem, ali je krivda pri avtorju, prevajalcu, lektorju, uredniku..., odstavki so postavljeni zelo nelogično. So tam, kjer ne bi smeli biti in manjkajo tam, kjer bi morali biti. Me moti, ampak če je vsebina knjige vsaj solidna, potrpim.

Enaki pomanjkljivosti opažam tudi pri Besu angelov. 

Jennifer je mlada ženska, ki je odpotovala na drug konec države, da bi si uresničila otroške sanje. Postati odvetnica. A le nekaj ur kasneje se ji sanje skoraj razblinijo. Mafijec jo izkoristi, zaradi česar ji grozi odvzem licence. K sreči pa ji pomaga nek drug odvetnik, ki ji verjame, da je bila le naivna in ne zlonamerna.

Jennifer uspe nadaljevati svojo poklicno pot, sprva s težavami, a ji oba prej omenjena moška na svoj način (in dobrodošlo ali ne) pomagata.  

Vsebina je super pa čeprav se sliši kot romanca, to vsekakor ni. Občasno zame preveč pocukrano, občasno pa dobra kriminalka.

Po knjigi je bil posnet tudi film.

Luigi Ballerini: Vsak trenutek šteje

Kratka knjiga, ki se jo prebere na mah. 

Po prvem poglavju me je ves čas vleklo naprej. Kaj se bo zgodilo in kdaj se bo zgodilo? Kmalu sem že začela slutiti, ampak to bralne izkušnje ni pokvarilo, ampak v bistvu celo izboljšalo.

Presenečena sem bila, kako me je neka navadna najstniška knjiga, z najstnikom v glavni vlogi in s tipičnimi najstniškimi problemi tako potegnila vase. Pa čeprav prebiramo doživljanja v le enem dnevu v njegovem življenju, zadnjem. 

Res ne vem, kaj me je tako pritegnilo... Pa si ne bom predolgo razbijala glave s tem. Dejstvo je, da je knjiga vredna branja. Ni si težko vzeti nekaj uric za branje, sploh ker ni zahtevna knjiga. Ti pa lahko da misliti. In ni primerna le za odrasle ali otroke. V glavni vlogi so najstniki, a ni knjiga za najstnike. Kljub temu pa je še kako primerna ravno za njih. 

Karl Shaw: Kraljevske norčije

Edino, kar mi je bilo všeč pri tej knjigi je, da učinkovito krajša čas. Ampak le, če je ne vzameš preveč resno, ampak le kot trače.

Zdi se, da je avtor s knjigo želel na vsak način le šokirati bralce, napisati senzacijo, za pravilne podatke pa se ni preveč menil, kljub precej dolgemu seznamu (a za tako knjigo, po mojem mnenju, še prekratkem) virov. Marsikaj, kar trdi, je le domneva ali pa celo samo natolcevanje, v knjigi pa je napisano, kot da se je v resnici tako zgodilo oz. je tako tudi bilo. V glavnem, uporabljenih je bilo premalo verodostojnih virov.

In še nekaj... Knjigi je bilo izredno težko slediti, razen če te ni preveč zanimalo, kam paše kakšna opisana oseba.  Preskoki med osebami so preveč hitri in včasih sploh ni bilo jasno, da se opisuje drugo osebo, kot se jo je le poved ali dve prej. Da ne omenjam tega, da se je isto osebo opisovalo večkrat v knjigi. Včasih se je povedalo isto, le z drugimi besedami, včasih pa smo izvedeli nove (bolj ali manj verodostojne) podatke. Zakaj tako skakanje? Kaj ne bi bilo bolje opisati vsako vladarsko družino posebej in v kronološkem vrstnem redu? S tem se izogneš vsaki zmedi. No, vsaj večini zmede, saj so evropske vladarske družine hudo pomešane med seboj, kot avtor ne pozabi omeniti vsaj 10x na stran. Na, zdaj pa jaz hočem šokirati. Ampak ne pretiravam preveč...

Vito Komac: Umor v domu ostarelih?

Vprašaj na koncu naslova dobro napoveduje  celotno nit romana in tudi konec. 

Protagonist sprejme klic s Hrvaške, kjer mu neznana ženska sporoča, da je njegov sorodnik Milan doživel kap, bil poslan v bolnišnico, nato pa v slabem stanju in s še vedno hudimi preležaninami poslan v starački dom, kot je imenovan v romanu. Nujno mora priti, pa čeprav v snežnem metežu, v Reko, da Milana reši, mogoče celo pred smrtjo.

Knjiga je mešanica vsega po malem. Osrednjo zgodbo sem zgoraj opisala, je pa vsaj polovica romana še vračanje nazaj v preteklost protagonista in tudi Milana. Menda je del tega celo avtobiografski. Bom pa po pravici povedala, da je bil ta del opisan veliko, veliko preveč podrobno, da ne omenjam, da se v poplavi imen zlahka izgubiš. 

In pa vprašaj. Knjiga jih je polna in nimam nič proti. Glavni junak se ves čas sprašuje, kaj se je zgodilo z Milanom, kdo so njegovi sovražniki in ali sploh obstajajo. Kdo so tisti sorodniki iz Ljubljane, ki so ga zaprli in izolirali? So res tisti, ki jih sumi? In kaj je z njegovimi prijatelji? So res njegovi prijatelji ali so samo izkoristili priliko?

Vprašanjem kar ni konca in tako se knjiga tudi konča.

Rudi Rajar: Profesor terorist

Čeprav v knjigi zatrjuje, da noče postati James Bond, se je v njej še prerad postavil v to vlogo. In ne manjka tudi mladih Bondovih deklet. K sreči je v knjigi in v reali gospod profesor poročen, zato vsaj tipičnih bondovskih romanc ni brati.

Všeč mi je, da je v knjigi Rado čisto pravi Rudi. Z vmesnimi vložki opiše svoje najbolj zanimive življenjske prelomnice. Sam pravi, da upa, da bo bralcem to dovolj zanimivo. Prav ima, z veseljem sem to brala.

Malo manj mi je bil všeč tisti izmišljeni del, o profesorju teroristu. Tudi v tem ima avtor prav, marsikdo bo to kriminalno zgodbo z veseljem bral. Meni pa se je žal zdela preveč pretirana.

Ampak če potegnem črto pod knjigo, je vsekakor zanimivo kratkočasno branje. In slike iz Rudijevega življenja jih resnično popestrijo.