Mojca Rudolf: Solze, ki jih ni

Še eno prijetno presenečenje. Za vsako novo leto si zaželim, da bi v prihajajočem letu prebrala več knjig slovenskih avtorjev (in knjig v angleškem jeziku), ker vem, da se med njimi skrivajo tudi biseri. Samo včasih jih je malo težje najti. Solze, ki jih ni, je eden izmed biserov.

Res nisem pričakovala preveč. Zakaj bi nekdo napisal knjigo, ki se dogaja v tuji državi, z glavnimi junaki, ki so te narodnosti in vpletel vanjo preteklost te države, ki je ni doživel in je torej po vsej verjetnosti ne pozna dobro? Po pravici povedano imam slabe izkušnje s takimi knjigami.

Mogoče je to moja napaka. Če ne pričakujem preveč, sem nad knjigo navdušena, nad knjigami, ki jih željno čakam pa sem neredko razočarana. 

Skratka, ta knjiga je vredna branja. 

Tri zgodbe. Tri ženske. Irska.

Ann se z možem in hčerko preseli v majhno mestece. Malčica se začne čudno obnašati in nekega dne izgine.

Kitty je najstnica, ki je pristala v enem izmed magdalenskih domov. Razloga sicer ne ve, ji pa sadistične nune oponašajo njeno lepoto in posledično tudi, da moškim predstavlja skušnjavo.

Sheena je ravno tako najstnica, ki je po posilstvu zanosila. 

Na Irskem v tistem času je bila izvenzakonska nosečnost nezaželjena in celo sramotna. Splav je bil do pred nekaj leti celo prepovedan, zato so dekleta in ženske, ki so družino osramotile, zaprli v magdalenski dom oz. t. i. pralnico, kjer so ob težkem delu rodile, otroka so prisilno oddali, ženska pa je pri nunah običajno ostala celo življenje.

Zgodba je fenomenalno napisana, relativno kratka, ampak nas ves čas drži v napetosti. Kriminalka oz. triler z dobro napisanimi dialogi (večinoma), všečnimi junaki in (sicer malenkost predvidljiv, a) zanimiv preobrat na koncu. Če vse to ni dovolj, pa je knjiga vsekakor vredna branja tudi zaradi opisovanja malo poznane mračne zgodovine Irske.