Na nek čuden način me je Voda za slone spomnila na stoletnika Allana pa čeprav samo zaradi tega, ker o svoji preteklosti govori (skoraj) stoletnik.
Jakob proti koncu svojega študija veterine izgubi starše in hišo, zato brez denarja in doma skoči na vlak. V bistvu cirkuški vlak.
K sreči je Jakob (skoraj) veterinar, zato ga v cirkusu zaposlijo in ne vržejo z vlaka ravno, ko se pelje čez most.
V cirkusu je zadolžen za dobrobit živali, kar se izkaže za hudo težko nalogo, zaljubi pa se še v artistko Marleno, poročeno z nasilnežem.
Zgodbe o svojem kratkem potovanju s cirkusom se spominja 90- ali 93-letni Jakob v domu za ostarele, pred katerega se je ravno parkiral cirkus. V njem to sproži spomine na to, kako je spoznal ljubezen svojega življenja.
Neverjetno lepa (in občasno žalostna) zgodba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar