Začetek je zelo obetaven. Tudi branje hitro teče s kratkimi poglavji. A konec...
Začne se v majhnem mestecu Money, Mississippi. Odkrijejo zelo iznakaženo truplo družinskega človeka (bele polti, je potrebno poudariti) brez genitalij. Te so v roki enako iznakaženega mrtvega moškega (temne polti, je potrebno poudariti) v njegovi bližini. Kako sta umrla, bega lokalne policiste. Sta umorila drug drugega ali je posredi tretja oseba?
Iz mrtvašnice pa kmalu izgine truplo temnopoltega, ne da bi kdo vedel, kako, in se znajde na prizorišču drugega umora. Spet ima v roki genitalije mrtvega belega moškega poleg sebe.
Nato pa temnopolto truplo ponovno izgine...
Na pomoč lokalni policiji prideta dva posebna detektiva iz MBI, državnega zveznega urada. Temnopolta, če smem pridati. Nista sprejeta ravno toplo. Malo zaradi prisvajanja terena, veliko pa zaradi svoje polti. Mississippi, sploh njegov ruralni del, je še vedno nekaj desetletij za časom, ko so bili linči nekaj vsakdanjega.
Pravzaprav sta bila umrla moška sinova dveh, ki sta v 50. letih linčala Emmetta Tilla, izginjajoče in ponovno prikazujoče truplo temnopoltega pa je zelo podobno Emmettu, kolikor je v svojem stanju sploh lahko.
Do zdaj vse lepo in prav. Zanimivo branje, sploh s pridihom resnične zgodovine.
Kasneje pa stvar dobi pridih nadnaravnega (nič nimam proti, čeprav tega nisem pričakovala) in konec je tak, kot da ga ne bi napisal isti avtor. Sploh tisti del z oranžnim predsednikom. Pa čeprav delim avtoričino mnenje o njem, se mi zdi ta del prevelika parodija v knjigi, ki govori in ozavešča o strašni zgodovini države.
New York Times je napisal: Everett has mastered the movement between unspeakable terror and knockout comedy.
Se popolnoma strinjam, a velja le do zadnje četrtine knjige. Potem je pa le še hmmm...
Ni komentarjev:
Objavite komentar