Marjane Satrapi: Perzepolis (Zgodba o otroštvu)

O tem stripu, ki se v naši knjižnici dobi na otroškem oddelku, nisem zasledila nič slabega. Nasprotno, same pohvale. In to kljub temu da je samo strip (ali risoroman?), z naslovnico, ki me nikakor ne pritegne in črno-belimi slikami. Nič kaj posebnega na prvi pogled, mogoče pa ravno za to tako navdušenje. Pomembna je zgodba!

Vir: Wikipedia

Zgodba je avtobiografska, o deklici, ki v zgodnjih najstniških letih v Iranu doživi več kot bi smel kdorkoli. Islamsko revolucijo, iransko-iraško vojno, zapovedano pokrivanje, zatiranje žensk, bombardiranja, smrt družinskih članov in prijateljev... 

Skozi zelo nazorne slike, kljub temu da so površno narisane oz. skoraj le nakazane in za povrhu še črno-bele, spoznamo njeno zgodnje življenje v nemirnih časih. Jasno je viden tudi njen boj in upor proti zatiranju. Ko pa le postane prenevarno, jo starša pošljeta v Avstrijo k družinskim prijateljem. 

O tem pa govori že naslednja knjiga.

Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Truplo leži v smetnjaku v Istanbulu. A Leila, čeprav je umrla, še ni čisto odšla. Preostalo ji je še 10 minut in 38 sekund, ko se spominja svojega življenja.

Menda so znanstveniki po smrti človeka v enem primeru lahko še točno 10 minut in 38 sekund zaznavali možgansko aktivnost. 

Da se po uradni možganski smrti, ko imamo človeka za mrtvega, še vedno nekaj dogaja v možganih dotičnega, je znano že nekaj časa. A to dokazati? Tukaj je povezava do članka, kjer so zdravniki točno to ugotovljali. Laično rečeno: se nam pred smrtjo resnično odvrti vse življenje pred očmi?

Čeprav se začetek knjige sliši kot kriminalka, je daleč od tega. Kdo in zakaj je proti koncu knjige pojasnjen, ni pa v ospredju. Pomembna je samo Leila in njena zgodba. In njenih pet posebnih prijateljev, ki je niti po smrti ne želijo zapustiti.

Istanbul je menda opisan precej verodostojno, vključno z ulicami, nekaterimi pomembnimi stavbami, preteklimi dogodki... Pokopališče pozabljenih, kamor naj bi pokopali Leilo, je prav tako resnično. Tukaj je izredno zanimiv članek o njem.

Na kratko: knjigo toplo priporočam!

Avgust Demšar: Tajkun

Deseti del in drugi v trilogiji Vodnjaki. Ponovno je minilo kar nekaj časa od prejšnje knjige.

Kot sem predvidevala, je v Vodnjakih ostalo bore malo prebivalcev oz. bo število kar nič. Očitno pa se kljub temu tam še vedno lahko dogajajo slabe stvari.

Tajkun iz naslova bo kar Matjašič, obrobna oseba iz prvega dela, ki si v Vodnjakih želi zgraditi luksuzni resort za petične goste.

Njegovo neusmiljenost in odločnost brez katerih verjetno ne bi postal tajkun, spoznamo že na začetku knjige, ko grozi učiteljici zaradi hčerinih slabih ocen. Le nekaj dni kasneje pa je hči Sara ugrabljena, Matjašič pa se namesto na policijo obrne na bivšega kriminalista in mu naroči, naj Saro poišče, ugrabiteljem pa da lekcijo. Reševalna akcija se sfiži, smrt pa začne preiskovati bralcem že dobro znana ekipa, a tokrat brez sveže upokojenega Vrenka. Čeprav brez njega vsekakor ne bo šlo...

Se mi zdi, da se skozi leta Demšarjev slog spreminja. Prve knjige so se mi zdele tipičen whodunit, Tajkun pa je daleč od tega. Ne nujno slabši, samo drugačen. Bom z veseljem prebrala še prihodnja dela.

Leïla Slimani: Uspavanka

Veliko pompa je bilo okoli te knjige, zato sem pričakovala veliko. Mogoče preveč. Se mi je že zgodilo...

Mlad par z dvema majhnima otrokoma in kariero se odloči najeti varuško. Dobita Louise, ki pa ni samo varuška, ampak še precej več. Njuno gospodinjstvo vodi do popolnosti. A že prvo poglavje nam da vedeti, da se bo ob koncu knjige zgodila tragedija in da popolna Louise le ni tako popolna. 

Sem pa razočarana. Pričakovala sem napet triler, dobila pa sem neko zmešnjavo. Pričakovala sem odgovore na vprašanja pa jih je veliko ostalo neodgovorjenih, vključno z zakaj. In to kljub temu da imamo bralci vpogled v Louisine misli...

Nicholas Sparks: Vrnitev

Sparks ne razočara. 

Zgodba, ob kateri se nasmehneš, ob kateri imaš solzne oči in s srečnim koncem. 

Trevor se po hudi travmi odloči, da bo okreval v hiši, ki mu jo je ob smrti zapustil njegov dedek. Želi jo pripraviti na prodajo, a mu spomini na srečne trenutke v njej to ovirajo. Spozna tudi namestnico šerifa Natalie, do katere (pre)kmalu začne čutiti močna čustva. Sparks tudi v predvidljivost ne razočara. K srcu pa mu priraste še Callie, skrivnostna najstnica.

Skrivnosti, a ne slabe, ljubezen, ki se sprva zdi nedosegljiva, okrevanje in osebnostna rast in jasno, pocukran konec. Luštno. Predvidljivo.

Carolina Setterwall: Držimo pesti

Ni ravno avtobiografija, je pa precej blizu, kot pravi avtorica. Sama je nepričakovano izgubila partnerja, ko je bil njun sin star le osem mesecev.

Tudi fikcijska Carolina gre skozi isto. Nekega jutra svojo ljubezen najde mrtvo v postelji, nato pa se mora znajti v novonastali situaciji kot vdova in mati samohranilka. K sreči ima veliko podpore v družini in prijateljih, ki ji neizmerno pomagajo.

Ponavadi ne maram knjig, kjer je malo pogovorov in veliko razmišljanja, tokrat pa me to še zdaleč ni motilo. Carolina v knjigi ves čas opisuje svoje misli, razmišljanja, svojo nemoč, načrte, ki se uresničijo ali ne. Je pa nisem marala. V bistvu mi je fikcijska Carolina zoprna in hudo egoistična. Tudi sama se je v knjigi spraševala, če je s svojimi dejanji pripomogla k partnerjevi smrti. In proti koncu knjige je doživela še, kako se počuti človek na drugi strani. Privoščila sem ji pa če sem nesramna ali ne. 

Knjiga se nenadoma konča, brez konca, kot bi odrezal. Ne vemo, kako se je kasneje Carolinino življenje nadaljevalo. Mislim, da je bolj važno, da je svoja občutja zapisala, jih spravila iz svoje glave in držimo pesti, da s sinom zdaj živita srečno življenje.

Maria Semple: Kam si šla, Bernadette?

Kam si šla, Bernadette? Tudi jaz sem se to spraševala... Prvo polovico knjige je še kako prisotna, zakaj potem tak naslov?

Bernadette z možem in najstniško hčerko Bee živi kolikortoliko običajno življenje. Dogaja se nič kaj posebnega, čeprav je o tem nič posebnem zanimivo in nič kaj dolgočasno brati. Tudi slog je zanimiv. Mešanica na roke napisanih sporočil, veliko mailov in nekaj osebnega pisanja Bee. Proti koncu knjige izvemo razlog za to.

Šele nekje na sredini oz. že na 3/4 knjige končno (skoraj!) pride do tistega zloglasnega izleta na Antarktiko, ko Bernadette izgine. Zakaj potem tak naslov? Nisem prej ugotovila, dokler ni bilo knjige že skoraj konec, čeprav je bilo veliko namigov. Upam, da branja ne pokvarim, če povem, da je Bernadette v resnici izginila že veliko, preden se knjiga sploh začne. Naslov je s tem pojasnjen.

Konec knjige mi je bil pa malo manj všeč. Sicer se srečno konča (recimo), je pa veliko prepuščeno domišljiji bralca.

Knjiga je pa vsekakor ena tistih, ki se hitro bere, bralca potegne vase, težko jo je odložiti (že zaradi kratkih poglavij) in presenetljivo zgodbi ni težko slediti, čeprav je "pripovedovalcev" ogromno. Priporočam!

Kathryn Stockett: Služkinje

Ena boljših knjig zadnje čase. Knjiga, ki se jo splača prebrati in priporočiti zelo različnim ljudem. Knjiga, po kateri pomisliš: Kaj pa, če je vse res? 

Manjše mesto na ameriškem Jugu v šestdesetih letih 20. stol. Tri ženske se odločijo napisati knjigo. Dve sta temnopolti in služkinji pri beli družini, tretja pa je... bela. 

Za svoja dejanja bi bila lahko pretepene, zaprte ali celo ubite. Še huje pa je, da se temnopolte služkinje odločijo povedati svojo življenjsko zgodbo, kako je biti služkinja, kako je biti črna služkinja pri beli družini, ko je segregacija še vedno zahtevana; vse dobro in vse slabo.

Nikola Scott: Materina senca

Pretresljiva in ganljiva zgodba o izgubljenih dvojčicah in iskanju resnice.

Addie skupaj z očetom in sorojencema obeležuje prvo obletnico materine smrti, ko se na pragu pojavi neznana ženska, ki trdi, da je Addiejina dvojčica. Celotni družini zamaje svet, ki so ga poznali, prav tako pa sama začne odkrivati presenetljivo resnico o okoliščinah svojega rojstva.

Del knjige je napisan v sedanjosti, ko dvojčici Addie in Phoebe raziskujeta materino preteklost, del knjige pa je posejan z odlomki dnevnika, ki ga je pisala njuna mama. 

Knjiga mi je bila všeč, čeprav ji manjka malenkost brušenja. Večkrat se zgodi, da se v knjigi govori o neki osebi, kot bi jo bralec že moral poznati pa je v bistvu omenjena šele prvič. Mogoče je bil tak namen avtorice, mene pa to odbija. 

James Rollins: Peščeni vihar

Prva knjiga v zbirki Sigma.

Vse skupaj se začne z nenavadno eksplozijo v Britanskem mestnem muzeju. Kustosinja Safija in njena sestra Kara, ki je pokroviteljica zbirke, ki je utrpela največ škode, začneta raziskovati vzrok za uničenje. Na pomoč pa jima pod pretvezo  iz Amerike priskoči Painter, sicer član tajnega odseka Sigma v ameriški vladi. 

Medtem pa v muzeju pride do ponovnega pokola in vdora. Krivec za to je bivša Painterjeva sodelavka in izdajalka, ki jim kasneje sledi še na drug konec sveta, v Omansko puščavo.

Knjiga je polna napetosti in vleče k branju ter ne dvomim, da so tudi ostale take. Pred leti sem prebrala Rollinsovo Amazonijo, ki je vsekakor vredna branja. Bom pa še razmislila, če bom nadaljevala z zbirko Sigma. Odvrača me tudi to, da niso vse knjige iz zbirke dostopne v slovenščini / Sloveniji.