Sidney Sheldon: Bes angelov

Že pred časom sem prebrala Sheldonovo Diamantno dinastijo in bila navdušena, zato sem se odločila, da ponovno vzamem v roke kakšno njegovo knjigo.

Se pa sprašujem, če sem pri ocenjevanju prejšnje knjige zamižala na eno oko pri določenih stvareh. Žal se ne spomnim več.

Velikokrat opažam, da imajo starejše knjige, ne glede na avtorja, nek določen slog, ki si je, ne glede na knjigo, zelo podoben. 

In ne vem, ali je krivda pri avtorju, prevajalcu, lektorju, uredniku..., odstavki so postavljeni zelo nelogično. So tam, kjer ne bi smeli biti in manjkajo tam, kjer bi morali biti. Me moti, ampak če je vsebina knjige vsaj solidna, potrpim.

Enaki pomanjkljivosti opažam tudi pri Besu angelov. 

Jennifer je mlada ženska, ki je odpotovala na drug konec države, da bi si uresničila otroške sanje. Postati odvetnica. A le nekaj ur kasneje se ji sanje skoraj razblinijo. Mafijec jo izkoristi, zaradi česar ji grozi odvzem licence. K sreči pa ji pomaga nek drug odvetnik, ki ji verjame, da je bila le naivna in ne zlonamerna.

Jennifer uspe nadaljevati svojo poklicno pot, sprva s težavami, a ji oba prej omenjena moška na svoj način (in dobrodošlo ali ne) pomagata.  

Vsebina je super pa čeprav se sliši kot romanca, to vsekakor ni. Občasno zame preveč pocukrano, občasno pa dobra kriminalka.

Po knjigi je bil posnet tudi film.

Luigi Ballerini: Vsak trenutek šteje

Kratka knjiga, ki se jo prebere na mah. 

Po prvem poglavju me je ves čas vleklo naprej. Kaj se bo zgodilo in kdaj se bo zgodilo? Kmalu sem že začela slutiti, ampak to bralne izkušnje ni pokvarilo, ampak v bistvu celo izboljšalo.

Presenečena sem bila, kako me je neka navadna najstniška knjiga, z najstnikom v glavni vlogi in s tipičnimi najstniškimi problemi tako potegnila vase. Pa čeprav prebiramo doživljanja v le enem dnevu v njegovem življenju, zadnjem. 

Res ne vem, kaj me je tako pritegnilo... Pa si ne bom predolgo razbijala glave s tem. Dejstvo je, da je knjiga vredna branja. Ni si težko vzeti nekaj uric za branje, sploh ker ni zahtevna knjiga. Ti pa lahko da misliti. In ni primerna le za odrasle ali otroke. V glavni vlogi so najstniki, a ni knjiga za najstnike. Kljub temu pa je še kako primerna ravno za njih. 

Karl Shaw: Kraljevske norčije

Edino, kar mi je bilo všeč pri tej knjigi je, da učinkovito krajša čas. Ampak le, če je ne vzameš preveč resno, ampak le kot trače.

Zdi se, da je avtor s knjigo želel na vsak način le šokirati bralce, napisati senzacijo, za pravilne podatke pa se ni preveč menil, kljub precej dolgemu seznamu (a za tako knjigo, po mojem mnenju, še prekratkem) virov. Marsikaj, kar trdi, je le domneva ali pa celo samo natolcevanje, v knjigi pa je napisano, kot da se je v resnici tako zgodilo oz. je tako tudi bilo. V glavnem, uporabljenih je bilo premalo verodostojnih virov.

In še nekaj... Knjigi je bilo izredno težko slediti, razen če te ni preveč zanimalo, kam paše kakšna opisana oseba.  Preskoki med osebami so preveč hitri in včasih sploh ni bilo jasno, da se opisuje drugo osebo, kot se jo je le poved ali dve prej. Da ne omenjam tega, da se je isto osebo opisovalo večkrat v knjigi. Včasih se je povedalo isto, le z drugimi besedami, včasih pa smo izvedeli nove (bolj ali manj verodostojne) podatke. Zakaj tako skakanje? Kaj ne bi bilo bolje opisati vsako vladarsko družino posebej in v kronološkem vrstnem redu? S tem se izogneš vsaki zmedi. No, vsaj večini zmede, saj so evropske vladarske družine hudo pomešane med seboj, kot avtor ne pozabi omeniti vsaj 10x na stran. Na, zdaj pa jaz hočem šokirati. Ampak ne pretiravam preveč...

Vito Komac: Umor v domu ostarelih?

Vprašaj na koncu naslova dobro napoveduje  celotno nit romana in tudi konec. 

Protagonist sprejme klic s Hrvaške, kjer mu neznana ženska sporoča, da je njegov sorodnik Milan doživel kap, bil poslan v bolnišnico, nato pa v slabem stanju in s še vedno hudimi preležaninami poslan v starački dom, kot je imenovan v romanu. Nujno mora priti, pa čeprav v snežnem metežu, v Reko, da Milana reši, mogoče celo pred smrtjo.

Knjiga je mešanica vsega po malem. Osrednjo zgodbo sem zgoraj opisala, je pa vsaj polovica romana še vračanje nazaj v preteklost protagonista in tudi Milana. Menda je del tega celo avtobiografski. Bom pa po pravici povedala, da je bil ta del opisan veliko, veliko preveč podrobno, da ne omenjam, da se v poplavi imen zlahka izgubiš. 

In pa vprašaj. Knjiga jih je polna in nimam nič proti. Glavni junak se ves čas sprašuje, kaj se je zgodilo z Milanom, kdo so njegovi sovražniki in ali sploh obstajajo. Kdo so tisti sorodniki iz Ljubljane, ki so ga zaprli in izolirali? So res tisti, ki jih sumi? In kaj je z njegovimi prijatelji? So res njegovi prijatelji ali so samo izkoristili priliko?

Vprašanjem kar ni konca in tako se knjiga tudi konča.

Rudi Rajar: Profesor terorist

Čeprav v knjigi zatrjuje, da noče postati James Bond, se je v njej še prerad postavil v to vlogo. In ne manjka tudi mladih Bondovih deklet. K sreči je v knjigi in v reali gospod profesor poročen, zato vsaj tipičnih bondovskih romanc ni brati.

Všeč mi je, da je v knjigi Rado čisto pravi Rudi. Z vmesnimi vložki opiše svoje najbolj zanimive življenjske prelomnice. Sam pravi, da upa, da bo bralcem to dovolj zanimivo. Prav ima, z veseljem sem to brala.

Malo manj mi je bil všeč tisti izmišljeni del, o profesorju teroristu. Tudi v tem ima avtor prav, marsikdo bo to kriminalno zgodbo z veseljem bral. Meni pa se je žal zdela preveč pretirana.

Ampak če potegnem črto pod knjigo, je vsekakor zanimivo kratkočasno branje. In slike iz Rudijevega življenja jih resnično popestrijo.

Catherine Steadman: Nekaj je v vodi

Popoln par, jap. Popolnost skazi le možakarjeva izguba službe. Sicer pa se par poroči in srečna odideta na medene tedne. Za službo bosta že poskrbela, ko prideta domov. Ali pa se bo vse rešilo samo že na medenih tednih?

Dober triler, ves čas še nekaj dogaja, napetost raste in marsikoga bo preobrat na koncu presenetil. Priporočam ljubiteljem tega žanra. Res pa ni tako uau, da bi prav dolgo razmišljal o knjigi.

Alexandre Seurat: Neroda

Neroda je mala deklica, ki ni kriva ničesar, a mora dan za dnem prenašati nepredstavljivo trpinčenje in to izpod rok tistih, ki bi jo najbolj morali zaščiti. 

Knjiga je napisana ne kot izpoved Nerode ali njeno življenje, napisano v tretji osebi, ampak se menjajo poglavja, napisana v prvi osebi. To so pričevanja ljudi, ki so Nerodi blizu. Njena babica, mati, brat, tudi učiteljica in ravnateljica. Vsak govori o Nerodi, kot jo vidi in doživlja, redki pa so tisti, ki ji poskušajo pomagati. Tisti, ki pa ji želijo izboljšati življenje in jo iztrgati iz toksičnega družinskega okolja pa so ovirani, med drugim tudi z birokracijo.

Neroda. V knjigi je njeno ime Diana, v resničnem življenju pa je bila Marina Sabatier.

Ann Rule: Heart full of lies

Ann Rule je menda zelo znana pisateljica z desetinami napisanimi knjigami (žal sama s Heart full of lies prvič slišim zanjo), med njimi tudi ena o Tedu Bundyju, ki je bil nekaj časa njen sodelavec. Avtorica je bila najprej policistka, šele nato je postala pisateljica za polni delovni čas, zato ni čudno, da so njene knjige kriminalno obarvane.

Knjiga Heart full of lies govori o resničnem primeru Northon in je nekakšna mešanica med romanom in dokumentarnim zapisom. 

Liysa se je z malim sinčkom nekega jutra vrnila s taborjenja, kamor sta odšla z njenim možem Chrisom. A Liysa je trdila, da je moževemu nasilju komaj ušla in da naj bi celo streljala nanj. Policija je kmalu našla Chrisovo truplo in jo obtožila umora. Trdili so, da naj bi ga ubila preračunljivo, da naj bi umor načrtovala že dolgo časa in da je v izjavah policiji lagala oz. prikrojevala resnico. Prijateljem naj bi tudi že leta dolgo lagala o Chrisovem nasilju.

Liysa pa se je branila s tem, da naj bi streljala v samoobrambi po dolgoletnem moževem trpinčenju. Njej v bran se je postavila njena družina in ogromno prijateljev, Chrisovi prijatelji in družina pa ne morejo verjeti, da bi bil lahko nasilnež.

Liysa je Rulovo ob izdaji te knjige celo tožila, da je pristranska. Zdi se mi, da je njena obtožba (vsaj tokrat) resnična. Avtorica dejstva (preverljiva dejstva) resda navaja, je pa, tudi po mojem mnenju, precej osredotočena na "slabo " Liyso in "dobrega" Chrisa. Mogoče pa drugače ni šlo? 

Ampak kljub temu da vem, da je avtorica (hote ali nehote) pristranska, sem se sama trudila biti nepristranska. In tudi jaz sem, glede na podatke v knjigi, prišla do istega zaključka kot avtorica knjige.

Lee Child: Pretekli čas

Še ena o Jacku Reacherju. Po zadnji njegovi knjigi sem kar rabila malo premora. Malo preveč predvidljivo je postalo vse skupaj.

Pretekli čas je boljša. Je razdeljena na del z Reacherjem, ki pristane v nekem mestecu, kjer je otroštvo preživljal njegov oče. Ta del mi je bil všeč.

Poglavja pa se izmenjujejo z zgodbo o mladem kanadskem paru, ki se z okvarjenim avtom ustavita v odročnem motelu. Tam pa se jima vse ne zdi ravno prav. No, ta del se mi je zdel hudo predvidljiv, ker sem kar kmalu ugotovila, kaj je njegov namen.

Če pa potegnem črto pod celotno knjigo... Nad Reacherjem še nisem pripravljena obupati.

Berem pa knjige v mešanem zaporedju. Iz zbirke niti niso vse prevedene, tiste, ki pa so pa tudi niso v pravilnem vrstnem redu. Ampak se vseeno knjige da tudi tako brati. Dobro je edino, če malo že poznaš glavnega junaka, ker se ga ne opiše v vsaki knjigi dobro. Recimo v Preteklem času je opisan, s tem mislim njegov videz, vandranje po Ameriki, njegovo preteklost in družino, zelo površno.

Gregor Slana: 4 vrste po 12 konzerv

Tole pišem le nekaj dni po prebrani knjigi pa mi je že večina vsebine ušla iz glave.

Spomnim se pa občutkov. Vesela sem bila kriminalke izpod slovenskega peresa. Spomnim se, da se mi je policijski del preiskave zdel precej nerealen in prehiter. Glavna junakinja se mi je zdela izredno prepotentna in njeno govorjenje izredno pretirano. Osumljenec oz. morilec je bil potegnjen skoraj iz zraka. Skratka, skoraj nič mi ni bilo všeč.

Se pa spomnim prvega poglavja, ki se mi je zdel zelo obetaven. Žal mu preostanek knjige, k sreči precej kratke, ni sledil. Mogoče bi bilo z več stranmi knjiga kaj boljša?

In še zadnje: všeč mi je naslov knjige. Pomen se izjasni šele proti koncu.