Glendy Vanderah: Kjer se gozd sreča z zvezdami

Jo je pred kratkim umrla mama, sama je v remisiji in na podeželju dela raziskavo za svoj doktorat. V to delo-spanje dneve vstopi deklica, bosa in polna modric.

Ursa trdi, da je prišla z zvezd v bližini ozvezdja Veliki medved, torej je vesoljka. Pravi, da je prišla na Zemljo, prevzela telo mrtve deklice in ko bo priča petim čudežem, se bo lahko vrnila domov.

Jo ji, jasno, ne verjame. A Ursa ni doma na nobeni bližnji kmetiji, prav tako je ni na seznamu pogrešanih otrok. Ko Jo pokliče policijo, Ursa zbeži. Kasneje se sicer vrne in sčasoma priraste Jo k srcu.

Prav tako tudi Gabrielu, Jojinemu sosedu. Ta se ravno tako znajde njenem življenju, po zaslugi Urse. Ali obratno, ker se tudi Gabriel bojuje s svojimi demoni iz preteklosti.

Je Ursa res vesoljka? Ali le travmatiziran otrok z bujno domišljijo? Nesporno dejstvo pa je, da je zelo pametna in da se okoli nje velikokrat zgodijo lepe stvari.

Ragnar Jonasson: Otok

Drugi del v seriji Skrita Islandija oz. o inšpektorici Huldi, tukaj pa o prvem.

Res presenetljiv začetek, sploh glede na konec prve knjige in to prve knjige v seriji o Huldi!

No, knjiga je postavljena, kar precej let pred začetkom prve knjige, približno dvajset. Par odide na ljubezenski oddih v divjino, punca konča umorjena, obtožijo pa njenega očeta.

Čez točno 10 let gre druščina njenih treh prijateljev in brata na osamljeni otok v njen spomin. Ena izmed njenih prijateljic je neko jutro najdena mrtva na dnu pečine.

Hulda preiskuje njen primer in hitro ugotovi, da bi bil njen zdajšnji primer lahko povezan z umorom izpred desetletja. 

Zanimiv vpogled v preteklost Hilde, tako v njeno osebno življenje, kot v poklicno. In osvežujoče drugačno branje, ko beremo v obratnem kronološkem redu. Sem razmišljala, če bi bilo bolje brati obratno, kot je prav, ampak ne. Z drugo knjigo se samo razjasnijo še nekatere druge malenkosti, ki so nam ušle ob branju prve knjige.

Komaj čakam tretji del! Ali prvi.

Gareth Rubin: Hiša Turnglass

Tête-bêche 

Roman, razdeljen na dva dela, pri čemer se besedilo enega dela začne "spredaj", besedilo druge pa "zadaj", besedili pa sta tiskani v nasprotnih smereh.

Etimologija: francosko, dobesedno "od glave do nog".

Prva zgodba se začne v 80. 19. stol. v Angliji, na majhnem otočku z edino hišo, imenovano Turnglass. Župnik Hawes, ki tukaj živi, verjame, da ga nekdo zastruplja, zato prosi daljnega sorodnika, mladega zdravnika Simeona, da ga pozdravi. Hawes sicer verjame, da ga zastruplja svakinja Florence, ki jo ima zaprto v stekleni izbi v svoji knjižnici, ker je umorila svojega moža. 

Ko pridemo do konca te zgodbe, a šele do sredine knjige, knjigo obrnemo in začnemo brati na drugi strani.

30. leta 20. stol., tokrat v Kaliforniji, kjer nastopa še ena Hiša Turnglass, tokrat popolnoma v steklu.

Ken najde svojega prijatelja Oliverja, nadebudnega pisatelja in sina predsedniškega kandidata, mrtvega. Vse kaže na samomor, a Ken temu ne verjame. Oliver je malo pred smrtjo napisal knjigo, knjigo, ki smo jo bralci ravnokar prebrali na drugi strani. In Ken vedno bolj ugotavlja, daje Oliver navdih zanjo dobil v svojem življenju in preteklosti svoje družine.

Namreč, Simeon iz prve zgodbe je njegov ded, Florence je ime Oliverjevi mami, hiša Turnglass... 

Z vsako prebrano stranjo se nam odkrije nova skrivnost in nov zaplet.

Tête-bêche knjiga je dobrodošla osvežitev običajnim kriminalka. Všeč mi je bilo tudi, da avtor knjige niti slučajno ne razloži vsega, ampak mora bralec, tako kot Oliver in kasneje Ken sam povezati niti.

Prav ima me, da bi knjigo šla takoj ponovno brati.

Cally Taylor: Heaven Can Wait

Lucy umre ravno na večer pred svojo poroko. Pristane v limbo, kjer ima na izbiro. Lahko gre naprej v nebesa k svojima staršema ali pa se v malo drugačni obliki vrne na Zemljo, opravi določeno nalogo in postane duh. Tako bi bila lahko vedno ob svojem dragem.

Heaven can wait, kajne?

Lucy se odloči za vrnitev in dobi nalogo, da nekemu neznancu bo samo enaindvajsetih dneh najde sorodno dušo. Šele tako bo lahko ostala v obliki duha do zaročenčeve smrti. Skoraj nemogoča naloga.

Luštna, kratka knjiga, nezahtevno, kratkočasno branje.

Ampak nisem preveč uživala, žal. Že žanr ni ravno mojn najljubši, pa tudi Lucy se mi ni ravno priljubila.

Natasha Tidd: Kratka zgodovina v 50 lažeh

Točno to, kar obljublja naslov.

Tale kratka zgodovina je razdeljena po časovnih obdobjih od antike do zaključka s katastrofo v Černobilu.

Zanimivo branje, vsekakor, čeprav je veliko že splošno znanega. Mora pa bralec imeti kar nekaj podlage v zgodovini, ker se avtorica ne spušča preveč v podrobnosti in ima za vsako laž namenjeno le nekaj strani v manjšem formatu knjige.

Priznam, kar nekaj teh zgodb je bilo novih zame, novih ne zato, ker ne bi vedela, da so laži, ampak ker sem pač prvič slišala za te dogodke. 

Nekaj laži v knjigi: Cicerove Filipine, Izdaja vitezov templjarjev, Simon iz Trenta in kult krvi, Saga o papežinji Ivani, Henrik VIII. in umetnost spreminjanja laži o zakon, Mary Toft: ženska, ki je rojevala zajce, Afera Dreyfusa, Sionski protokoli, Anna ali Anastazija, Tuskageejski eksperiment...

Vsekakor vredno branja.

Larry Tremblay: Nasad oranževcev

Kratka, le sto strani dolga zgodba, a zato toliko bolj pretresljiva in srhljiva.

Aziz in Ahmed sta devetletna enojajčna dvojčka, ki živita, kolikor se le da v vojni vihri, normalno otroštvo. Vse se spremeni, ko bomba zadane hišo njunih starih staršev in ju ubije.

K njunemu očetu pridejo možje in zahtevajo, naj si eden od bratov nadene pas z eksplozivom in pobije čimveč sovražnikov. Oče mora izbrati, zato s težkim srcem izbere močnejšega Ahmeda. Mati pa s spletko odloči, da bo na samomorilno misijo odšel na smrt bolni Aziz. Tudi brata imata vsak svojo skrivnost in skupaj se odločita, da bo mučenik postal Aziz.

Leta kasneje pa Ahmeda še vedno preganjajo more in glasovi o njegovi odločitvi. 

 Neverjetno pisanje, ne toliko zaradi same zgodbe, ampak zaradi vsega, kar je avtorju uspelo ujeti v tako malo besed.

Diane Chamberlain: Zadnja hiša na ulici

Dve ženski, katerih usoda se preplete, da se razreši dolgo skrivano skrivnost.

Ellie živi v 60. letih na ameriškem Jugu, ravno v času, ko se vrstijo boji za pravice temnopoltih, rasizem pa je v polnem razmahu. Ellie ima resnega fanta, najboljšo prijateljico, ljubečo družino, lepo prihodnost pred sabo. Odloči se, da se bo pridružila skupini prostovoljcev, ki pomagajo pri vpisovanju temnopoltih bi volilni imenik in to na odkrito nasprotovanje vseh bližnjih.

Poglavja z Elliejino zgodbo se menjajo z zgodbo Kaylee, ki je vdova z majhno hčerko. S pokojnim možem sta si zgradila sanjsko hišo ravno na ulici, kjer je odraščala Ellie in kamor se je ta pred kratkim vrnila po več desetletjih, da bi skrbela za bolna brata in mater.

Kayla omahuje pred vselitvijo v hišo, tam se je ponesrečil njen mož, za hišo je srhljivi gozd in neznana ženska ji grozi, če se res misli vseliti. 

Priznam, Hči iz prihodnosti mi je bila veliko bolj všeč, čeprav Zadnja hiša na ulici tudi ni tako slaba. 

Me je pa izredno zmotilo slabo lektoriranje. Toliko slovničnih in slogovnih napak že dolgo nisem videla...

Jennette McCurdy: Vesela sem, da je mami umrla

Pred branjem knjige nisem vedela, kdo sploh je Jennette. A je v nekaterih krogih precej znana, jaz pa očitno prestara, da bi jo gledala v mladinskih oddajah na Nickelodeonu.

Pa sem spoznala to neverjetno mlado žensko, ki piše brez dlake na jeziku.

Vesela sem, da je mami umrla. Kako kontroverzen naslov.

Jennette je odraščala v hiši, natlačeni s šaro, z zlobno babico, pasivnim dedkom, še bolj pasivnim očetom, tremi starejšimi brati in narcisoidno mamo. 

Mamo, ki je želela postati igralka, a ji to ni uspelo. Jennette pri šestih letih pa je spodbujala (zmanipulirala), da si to sama želi. Sramežljiva Jennette, ki si želi samo normalnega otroštva, pobega iz hiše, kjer nima niti lastne postelje in ki bi rada postala pisateljica. In ki si želi le ustreči zlati mamici, zato se ji ukloni in naredi čisto vse, kar si mamica zaželi. Celo okus sladoleda izbere glede na mamino željo.

Pretresljivo branje! Jennette ima res neverjeten dar za pisanje, knjige se skoraj ne da odložiti. Verjetno temu botruje tudi šokantna vsebina, a to vsekakor ni vse. 

Navijam zanjo, navijali boste vsi bralci.

Jürgen Thorwald: Pacienti

Knjiga v dveh delih. Izdana je bila v 70., a kljub temu neizmerno zanimivo branje o začetkih presajanja organov. 

Thorwald najprej piše o začetkih reševanja blue babies, plavčkih. Ti otroci so imeli pred 100 leti zelo kratko življensko dobo, ker s svojim poškodovanim srcem niso mogli živeti. Zdravila oz. operacije za to pa ni bilo.

V naslednjem poglavju piše o začetku presajanja ledvic, še prej o začetkih dialize, nato o presajanju jeter (tukaj, v 60. letih, se zgodba zaključi s težavami z zavrnitvijo organa), o presajanju src in o umetnem srcu.

Vključi vse relevantne kirurge in še bolj pomembno, paciente, ki so pravi junaki teh zgodb. Bili so na koncu svoje življenjske poti, zato so si upali podati v neznano in dopustiti zdravnikom, da na njih eksperimentirajo. Ker točno to je bilo na začetku: eksperimentiranje. Velikokrat, v bistvu v večini primerov, se je operacija končala s smrtjo pacienta, včasih že na operacijski mizi, včasih malo kasneje z veliko muke.

Neverjetne zgodbe, neverjetni ljudje.

Božidar Trefalt: Mladost, ki to ni bila

Zgodba o odraščanju v primežu vojne 

1928 - 1949

Brezskrbno otroštvo v Kranju in na Bledu. Nadaljevanje šolanja v Ljubljani.

Nato pa vojna.

Kako je Božo preživel, včasih le zaradi gole sreče ali naključja...

Pričevanje, ki si ga upa dati na plan šele po toliko letih.