Jonas Bonnier: Helikopterski rop

Leta 2009 so oboroženi roparji s helikopterjem pristali na strehi hranilnice denarja na Švedskem. Uspelo jim jo je oropati in z denarjem odleteti. Neverjetno je to, da je švedska policija vedela za določene podrobnosti ropa, a jim ga ni uspelo preprečiti. Še bolj neverjetno je pa to, da se je eden najspektularnejših ropov na Švedskem v resnici zgodil.

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Västberga_helicopter_robbery

Knjiga se v osnovi drži dejstev in opisuje priprave na rop ter sam rop, ostalo je pa verjetno precej olepšano, čeprav se je avtor v zaporu (ja, dobili so jih) pogovarjal s štirimi izmed roparjev. Dejstvo je tudi, da velike večine denarja niso našli in ravno ta del v knjigi mi je najbolj všeč. V zadnjih dveh poglavjih je opisano, kaj se je z njim zgodilo, ampak si je avtor tudi v tem delu vzel umetniško svobodo.

Kate McCaffrey: Tista noč

Knjiga se začne zelo dramatično: mama vlomi v kopalnico, kjer najde svojo hčer Annie nezavestno v kadi polno vode. Nadaljuje pa se z blogovskimi zapisi druge najstnice Jasmine, s katerimi pojasnjuje, kaj je privedlo njeno prijateljico Annie v tako skrajno odločitev.
Annie je bila "tisto noč" spolno zlorabljena, vlogo pri tem pa je odigrala tudi Jasmine, poleg njenega najboljšega prijatelja Jacka in Tommy-ja. Annie bi se s tem nekako še sprijaznila, saj se ni zgodilo "nič takega" in to "delajo vsi", sploh v alkoholiziranem stanju. A dogodek je bil fotografiran in posnet. Tommy pa je v želji po priznanju slike objavil na spletu. Kakšen pogrom je sledil! Nad Annie, seveda.

Knjiga je sicer mladinska literatura, a jo kljub temu priporočam tudi odraslim. Danes otroci živijo v svetu, kjer so ves čas povezani s celim... svetom. Spolna zloraba ali posilstvo je grozno že samo po sebi, če pa to izve poleg najbližjih še celoten svet/splet, ki te še obsoja, kritizira, žali, ni težko razumeti, zakaj se je Annie odločila, kot se je.
Jasno, odrasli se bomo verjetno postavili na njeno stran. A dlje ko beremo Jasminin blog, bolj ugotavljamo, da svet ni črno–bel.

J. P. Delaney: Dekle pred njo

Dve ženski. Vsaka s svojo travmo v bližnji preteklosti. Selitev v visokotehnološko in minimalistično stanovanje. Ekscentrični lastnik.

V knjigi beremo izmenično o Emmi, ki je doživela vlom v stanovanje in o Jane, ki je rodila mrtvega otroka. Zgodbi beremo vzporedno, a že kmalu izvemo, da je Emma umrla v stanovanju, nato pa se je vanj vselila Jane. Obe preiskujeta preteklost zgradbe in se spopadata z lastnim življenjem. Tudi z Emminim fantom Simonom in lastnikom Edwardom, ki je postal ljubimec obeh žensk.
Še eno vprašanje ves čas muči Jane. Kako je Emma umrla? Nesreča, samomor? Ali celo umor? In kdo bi ga lahko zakrivil?

Med branjem sem ves čas razmišljala o Emmini smrti in kaj se ji je zgodilo. Rešitev ni lahka, vsak izmed nastopajočih ima svoje skrivnosti in nihče ni popoln pa čeprav si Edward to še tako želi. A tudi ko se ta skrivnost razreši, nas ena malenkost ponovno šokira.

Louis Adamič: Iz mnogih dežel

Alojz Adamič, sam slovenski izseljenec, je zbral zgodbe iz mnogih dežel. Natisnil je letake z vprašanji in prosil za zgodbe priseljencev v Ameriko ali njihovih potomcev. Knjiga je izdana leta 1940, a v njej so tudi zgodbe ljudi, ki so se rodili več kot 100 let prej.

Jud, češki par, hrvaški par, Grki, armenska družina, nizozemski izseljenci, ki so ustanovili mesto Pella... Mladi Japonec, sicer rojen v Ameriki, ima težave, ker japonarjev ne zaposlujejo.
Najbolj mi je bil pa všeč slovenski izseljenec, Tone Kmet. Mogoče sem malo pristranska, ampak res je najbolj simpatičen. V mladih letih je zelo garal in si pridelal nešteto žuljev na rokah, v pokoju (zgodbica o njegovem čeku s pokojnino je tudi luštna) pa samo sedi na stolu, zre skozi okno in dobiva (po njegovih besedah) žulje na drugem koncu.

Iz mnogih dežel je prva knjiga v zbirki, kjer so zbrane zgodbe izseljencev. V tej (kot pravi sam) so zgodbe tistih, ki so se prvi odzvali na njegovo povpraševanje, v naslednjih bodo pa na vrsto prišle druge zgodbe in drugi narodi. Materiala je več kot dovolj. V letih od 1820 do 1939 se je v Ameriko priselilo več kot 38 milijonov ljudi. Pravi talilni lonec različnih narodnosti, običajev, ver, kultur..., a avtor tega izraza ne mara. Pravi, da talilni lonec namiguje, da se morajo različni ljudje pod pritiskom strniti in asimilirati. Meni se zdi ta besedna zveza kar pravilna.

Helena Henschen: V senci zločina

Naslov bo kar pravi, glede na avtoričine besede. Sama je del družine, o kateri se je na Švedskem desetletja govorilo, šepetalo, jo zaničevalo... Slovesu se ni dalo ubežati, kar je vplivalo celo nanjo, čeprav v času zločina še rojena ni bila.

Leta 1932 je Helenin stric Fredrik do smrti pretepel svojega očeta, služabnico in kuharico. Kakšno vlogo je pri tem imela njegova žena (v knjigi poimenovana) Sofie, ni jasno, sta pa že kmalu skupaj odšla s kraja zločina. Čez nekaj ur ju v drugem mestu izsledi policija in Fredrik sedeči Sofie nekaj zašepeta v uho, jo ustreli, nato pa sodi še sebi.
Motiv za zločin ni bil nikoli pojasnjen in ravno o tem Helena ugiba. Opiše življenja in misli glavnih junakov, precej svobodomiselno, ker veliko podatkov manjka. Še tisto malo, kar jih je obstajalo, je bilo uničenih: spomini so bili preveč boleči.

Pričakovala sem bolj nepristransko zapisano zgodbo, z več dejstvi. A če ta niso znana...? Subjektivno besedilo, nabito s čustvi in mislimi (po mojem mnenju je s tem malo pretiravala), a hkrati tudi boljši vpogled v razmišljanje glavnih junakov, sploh Sofie. Osebno bi se kar strinjala z vidikom, ki ga je predstavila avtorica.

Richard Preston: Kobra

Osrednja zgodba je sicer popolnoma izmišljena, lahko pa bi se zgodila...

Začne se z nenavadno smrtjo najstnice v New Yorku. Začela je kazati znake prehlada, nato pa so se simptomi hitro stopnjevali do neobvladljivega samopoškodovanja in smrti. Posumijo na nalezljivo bolezen, ob še enem primeru pa na biološki terorizem. In imajo prav. 

(Izmišljena) kobra je himera, umetno ustvarjeni virus, v bistvu mešanica več nevarnih virusov. Virus s sposobnostjo prenašanja med ljudmi kot jo ima virus prehlada in smrtonosnost črnih koz. Razpršen v večmilijonskem mestu...

Vzporedno z razreševanjem te fiktivne grožnje pa Preston na zelo razumljiv način razlaga osnove genetike in spretno vplete še več resničnih dogodkov s področja razvoja in preizkušanja biološkega orožja (brez skrbi, za razumevanje ni niti slučajno potrebna izobrazba naravoslovne smeri ). 

Omenila bom Al Hakam in Al Manal, bivši tovarni biološkega orožja v Iraku; Biopreparat, sovjetska organizacija, ki je med drugim tudi izdelovala biološko orožje; Johnstonov atol, kjer so ZDA preizkušale biološko orožje; Vektor, raziskovalni inštitut v Rusiji, deli katerega niso dostopni javnosti ali tujim znanstvenikom; Vladimir Pasečnik, prvi, a ne zadnji prebegli znanstvenik z informacijami o izdelovanju biološkega orožja; dr. John Snow, zdravnik, ki je v 19. stol. odkril vir izbruha kolere v Londonu in nenazadnje nesreča v Sverdlovsku, ko je zaradi antraksa umrlo več deset ljudi.

Preston je napisal tudi knjigo Izbruh, film z istim imenom se delno navezuje nanjo. V tej ima pa glavno vlogo kar resnični virus ebola. 

Washington Irving: Legenda o Speči dolini

Poznate ta film (Sleepy Hollow)? Ko sem pred kratkim izvedela, da je film navdih črpal iz te knjige, sem jo jasno morala prebrati.:)

Pričakovala sem nekaj podobnega filmu, v bistvu še boljšega, ker po mojih izkušnjah je knjiga v 99% boljša od filma: temačnost, gotika, srhljivka, kriminalka, preiskovanje, ščepec ljubezni... Idealno zame!
V roke pa dobim knjigo, ki nima niti 100 strani.:D In za povrh je v njej zbranih VEČ zgodb. Sama Legenda o Speči dolini pa ima celih 40 strani. Jap, razočarana sem bila. Edina vzporednica s filmom so glavni junaki, sama Dolina in njena legenda.

Mi je bila pa všeč neka druga zgodba v tej knjigi. Demonski ženin, dolg celih 16 strani. Pred davnimi časi sta si bila brhka mladenka in postavni mladenič obljubljena. Žal mladeniča na poti k svoji nevesti doleti smrt... Konec je pa lušten.:)