Harlan Coben: Ubežnik

Opis vsebine me ni ravno prepričal, me je pa ime avtorja. Coben že ne more biti slab.:)

Simon išče svojo hčer, narkomanko. Nič kaj prida zanimivega.
Zaplete pa se, ko najdejo mrtvega njenega fanta, Simon pa se zaplete v detektivsko zgodbo, da bi našel hčer (in jo opral krivde umora).
Vredno branja, sploh konec je dober.

Owen Matthews: Stalinovi otroci

Malo pred 2. svetovno vojno so Owenovega dedka in babico aretirali. Stalinova paranoja. Njega so hitro ubili, ona je bila več let zapornica, njuni mladi hčerki pa sta bili poslani v sirotišnico. Mlajša, Owenova mati, se je kasneje zaljubila v Angleža, a se jima zaradi režima v Sovjetski zvezi več let ni uspelo poročiti. Ujeta sta bila vsak na svojem koncu Evrope.

Avtor opisuje zgodbo svojih sorodnikov in tudi svojo zgodbo, ki ga je pot tako kot novinarja in potomca "Stalinovih otrok" večkrat vodila v očetnjavo svojih prednikov.

Sicer se opis sliši kar zanimivo, a sem se med branjem večkrat zalotila, da sem kar odplavala. Od dolgčasa...

Liane Moriarty: Male laži

Jane se s sinom Ziggyjem preseli na polotok in sina vpiše v šolo. Že na informativnem dnevu pride do konflikta, kasneje pa se le še stopnjuje. Vojna med starši. Skorajda...

Med branjem opisov dogodkov, ki sledijo informativnem dnevu, pa so "vložene" še izjave več ljudi, ki so bili prisotni na nabirki, med katero je nekdo umrl. Najprej sem knjigo brala le zaradi firbca, zanimalo me je, kdo bo umrl in zakaj. Nekaj kandidatov sem imela, uganila pa nisem. No, kasneje pa sem le padla v dogajanje in me je resnično zanimalo, kaj se zgodi z glavnimi junaki...

Tadej Golob: Leninov park

Tokrat glavni akterji ne zmrzujejo, ampak se kar topijo pol leta kasneje v Ljubljani. Ampak očitno le v prvem delu knjige.:)
V enem izmed blogov o tej knjigi sem izvedela, da je avtorica to knjigo brala kar po etapah. Prvih 100 strani prebere, jih nadaljnih 100 izpusti, spet malo bere, spet izpusti in prebere konec. Prav ima, vmes se ne zgodi čisto nič tako pomembnega, da bi bilo res vredno branja. Zadnje strani pojasnijo vse.
Edino, kar mi je bilo pa res všeč v tej knjigi je pa razvoj bolj okrogle polovice dua Lolek in Bolek, ups dua Stan in Olio, ups dua Osterc in Brajc. Simpatična sta oba, je bil pa v tej knjigi bolj v ospredju Brajc.

Tadej Golob: Jezero

Jo Nesbø: Fantom

Tukaj o osmem delu. Fantom pa je deveti del.

Nič kaj bolje ni. Harry se je sicer v treh letih spravil k sebi, a tokrat se ponovno bori s korupcijo v policiji, se meša v vojno z mamili in ja, rešuje umor, za katerega so obtožili Olega. In to vse opravlja kot solomačo, ker pač ni več policaj.
Konec knjige pa kar kliče, da naj čimprej vzamem v roke naslednji del.

Avgust Demšar: Otok

Že deveti del in še vedno navdušena. Lahkotno branje in miganje možganskih celic, če se komu da.

Ponovno je združenih vseh šest kriminalistov, a najprej spremljamo Nikin oddih na Otoku, ki proti koncu ni več tako sproščujoč. Le nekaj mesecev kasneje pa le naključja in krut umor v domačem mestu osvetlijo pretekle dogodke.

Tukaj pa osmi del.

Harold L. Klawans: Jamska ženska

... in druge zgodbe iz evolucijske nevrologije

Klawans je znani nevrolog, ki je v svoji dolgi karieri videl že "vse". V zgornji knjigi nam nekaj zanimivih primerov podrobno opiše, vključno s prvim opisom (odkritje) tega stanja / bolezni, poleg tega pa razloži še medicinski del. Medtem ko sem med branjem prvih dveh delov uživala, je bil medicinski del malo preveč zame.:(

Najbolj so mi v spominu ostali gospod z "boleznijo norih krav" (narekovaji so pomembni!), Lacey, punčka, ki ni znala govoriti (podobna, a tudi različna Genie in Victorju), nadarjen dirigent, ki ne zna govoriti ali razumeti govora, a zna voditi orkester, in puščavnik, ki si je le s spremembo prehrane lahko izdatno izboljšal svojo izredno redko bolezen.

Krvni pritisk mi je pa dvignil primer pravega knjižnega molja. Bral je, bral je in bral. Dokler nekega dne ni mogel več. Govoril je, razumel povedano, pisati je znal (!), brati pa ne več. Stanje se mu sicer kasneje ni izboljšalo, ugotovil pa je, da lahko bere v hebrejščini. Ker se v tem jeziku piše in bere od desne proti levi, ne obratno, kot smo navajeni Slovenci in Američani. Razlaga, zakaj je tega sposoben, je v knjigi, a to je tisti medicinski del, o katerem pišem zgoraj.:)

No, to ni tisti del, ki me je vznemiril. V tem poglavju Klawans pove še, da ne mara in ne gleda filmov, ki jih mora brati. Torej, tistih s podnapisi. Pravi, da človeški možgani niso ustvarjeni za mešanje teh dveh (branje in spremljanje filma) specifičnih funkcij. To naj bi bilo posledica tega, da "zmožnost branja ni nikoli dajala reproduktivne prednosti." ... "Bralnost povezujemo z družbeno-ekonomsko uspešnostjo, ta pa je v korelaciji z nižanjem rodnosti. Bralnost je potemtakem biološki minus. Na srečo pa bralne kulture in branje nasploh še ni dovolj dolgo na svetu, da bi vplivale na evolucijo."

Vredno razmisleka, ne?

Jamska ženska (naslov je precej skrbno izbran!) pa me je spomnila na knjigo Ne škoduj! nevrokirurga Henryja Marsha, ki sem jo prebrala že nekaj časa nazaj. Obe sta mi všeč, a Marsheva malenkost bolj. Kljub temu da opisuje možganske operacije, to naredi tako vešče, da laiki nimamo težav s sledenjem.

Eleanor Moran: Preblizu

Lysettina prijateljica se je ubila, zato pokliče svojo najboljšo prijateljico in psihologinjo Mio na pomoč. Kmalu pride do še ene smrti, Lysette se obnaša vedno bolj čudno, njene prijateljice pa še bolj. Mia krmari med nemočjo pomagati Lysette in radovednostjo zaradi dogodkov in še posebej besed oseb, vpletenih v tragedijo.

Avtorica kar prevečkrat poglavje zaključi s strahom Mie, da se bo zgodilo nekaj strašnega in da bi morala spakirati ter se vrniti domov. V bistvu pa ta napetost ni ravno na mestu. Tudi "razrešitev" zločina ni ravno razrešena.
Razočaranje, na kratko.

Oyinkan Braithwaithe: Moja sestra, serijska morilka

Korede je že 3x počistila prizorišče zločina. Njena sestra Ayoola je že 3x ubijala. In Google pravi, da si serijski morilec po treh umorih... Bo spet ubijala?

Knjigo se prebere hitro, ima le nekaj čez 200 strani, kratka poglavja in nezahteven besednjak.
Drugače je pa razočaranje. Ne izvemo, kaj se je zgodilo z očetom, kaj s številko 2, kaj z gospodom v komi...

Amy Gentry: Izginula hči

Julie se po osmih letih od ugrabitve pojavi na domačem pragu. Družina se ponovno spoznava, bralci pa kmalu izvemo, da ima Julie tudi skrivnosti in da družini laže.

Knjigo beremo izmenično. Delom o sedanjosti sledijo tudi poglavja, ki mi sprva niso bila jasna. Govorijo o ženskah, dekletih, vsaka z različnim imenom. Je kar trajalo, da sem ugotovila pomen teh poglavij... In ko sem končala knjigo, sem začetek ponovno preletela.