Jo Nesbø: Policija

Že deseti del o Harryju.

Tukaj pa o devetem...

Prejšnja knjiga se je končala tako, da bi morala tole vzeti takoj v roke pa mi zaradi nepredvidenih okoliščin ni uspelo. Začela pa se je kar brez Harryja.:( Kaj, kako? Malo sem že pozabila... In dvakrat v knjigi so bile besede tako spretno speljane, da sem si mislila, pa saj to ne more biti to? Mar ne?

Se mi zdi, da je bilo kar nekaj knjig o milo rečeno neobičajnem detektivu označenih za boljšo od predhodnice. Tudi za Policijo to velja in temu pritrjujem, kar za prejšnje ne morem tako z lahkim srcem reči. 

Boubacar Boris Diop: Murambi, knjiga o okostjih

Leta 1998 so se v Ruandi zbrali pisatelji, da bi napisali knjige o dogodkih štiri leta prej. Sam avtor v spremni besedi nove izdaje desetletje kasneje priznava, da je vedel premalo. Kar pa je vedel pa je bilo v najboljšem primeru omiljeno. Še eno medplemensko klanje. Dvojni genocid. Veličastni poboji. Motil se je. 

Zbral je pričevanja preživelih in jih zapisal v obliki romana. Imena niso resnična, zgodbe pa vsekakor so. O tem pričajo nepregledne množice izmaličenih trupel, ki so jih pobili sosedje, prijatelji, celo družinski člani. Ker niso prave krvi.

100 dni kasneje bi si lahko odahnili pa niso imeli priložnosti. Zanikanje in nepriznavanje krivde celo od najočitnejših krivcev. Bi lahko vsaj med obiskom leta 2010jv sramu sklonili glavo...

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Ruandski_genocid

Harlan Coben: Neznanec

Kaj bi naredili, če bi do vas pristopil neznanec in vam povedal skrivnost? Vašo skrivnost ali skrivnost bližnjega, ki je nihče nikoli ne bi smel izvedeti. 

Še ena Cobenova, ki me ni razočarala in se veselim novih knjig.

Jože Celin: Številka 66229

Zgodba Jožeta Stanislava Celina - Pepeta. Napisal jo je njegov sin po očetovi smrti. Rad je poslušal njegove pripovedi in anekdote o otroštvu, odraščanju, hlapčevanju, kmetovanju... In Pepe jih je rad pripovedoval. Jaz sem jih pa z veseljem brala.

Sredi 2. svetovne vojne pa je Pepe dovolj star in primeren za italijansko vojsko. Vpokličejo ga, izurijo in pošljejo v boj. Pa ni dolgo tam... Postane ujetnik številka 66229. Ko so Pepeta povprašali po tem obdobju svojega življenja, je umolknil. Ni hotel govoriti o svojem strahu pred psi ali zakaj se tako strašno boji teme. 

Njegov sin je šele po Pepetovi smrti začel raziskovati očetovo življenje med vojno in kmalu po njej. Pomagal si je z delčki očetovih pripovedovanj, preden je umolknil, z ohranjenimi pismi, napisanimi iz ujetništva, nekaj uradnimi dokumenti... 

Rodaan Al Galidi: Avtist in poštni golob

Knjiga mi je bila navdušeno priporočena. Že prej me je njen opis pritegnil, zato sem jo dodala na seznam za branje. Njen avtor je zanjo dobil nagrado Evropske unije za književnost.

Jaz pa nisem tako navdušena. Relativno kratko branje, nezahtevno besedilo in dokaj zanimiva zgodba so po mojem mnenju edine odlike. Nezahtevno branje za en popoldan.

Lee Child: Materino zatočišče

Še ena o Jacku Reacherju po dolgem času. Ni kaj povedati, razen da komaj čakam, da mi še kakšna pride pod roke...:)

Matei Cazacu: Drakula 1

Večina nas je že slišala zanj ali pa vsaj za njegovo umetniško upodobitev izpod peresa Brama Stokerja. 

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Vlad_III._Drakula

Knjiga pa se začne z začetnikom dinastije Basarabom I. (dedek Vladovega dedka) in sledi razprtijam v družini do približno sredine Vladovega vladanja. Podrobno se posveti še vojnam in bitkam, premirjem in mirovnim sporazumom, ki so vplivali na območje Vlaške. 

Zelo natančna knjiga, z nešteto viri, je bila zame preveč podrobna. Drugega dela verjetno ne bom prebrala.

Wendy Walker: Nikoli ni vse pozabljeno

Najstnico Jenny na zabavi brutalno posilijo. Že v nekaj urah dobi revolucionarno zdravilo, ki ga uporabljajo tudi pri vojakih s PTSM. To zdravilo povzroči, da se prejemnik ne spominja več dogodka, ki bi ga bilo bolje pozabiti. Vsaj tako pravijo... A kot namiguje naslov, nikoli ni vse pozabljeno in čustva, ki se jim ne ve vzroka, privrejo na plan. 

Zgodbe pa ne pripoveduje Jenny, njen bližnji, ki se spopada s tragedijo, niti ne beremo knjige v tretji osebi. Govori njen psihiater. Zanimiv vidik.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da večino časa ne "raziskujemo primera", kdo je krivec za posilstvo. Ja, policija raziskuje, a to nekako ni v ospredju. Bolj je važna zgodba vseh vpletenih.

Brez skrbi, na dobesedno zadnjih straneh izvemo ime. In garantiram vam, da ga ne ugotovite sami.

Kurban Said: Ali in Nino

Kot piše na platnici, se knjiga bere presenetljivo sveže, kljub temu, da je bila izdana že leta 1937.

Musliman Ali in kristjanka Nino sta na začetku 20. stol., malo pred Veliko vojno, zaljubljena. Jima bo uspelo?

Pa v knjigi ni samo ljubezenska zgodba, ampak tudi politična dogajanja v tistem času na stiku Evrope z Azijo, v današnjem Azerbajdžanu, in preplet miselnosti, kulture in verstev na majhnem območju.

Tracy Chevalier: Dama in samorog

Tapiserije so resnične, večina ostalega pa je plod domišljije avtorice.
https://www.rtvslo.si/moja-generacija/tapiserije-z-damo-in-samorogom-restavrirane-in-na-svojem-mestu/326478

Govora je o naročilu tapiserij, njihovi izdelavi in o prigodah ljudi v njihovi neposredni bližini. O družini, ki je naročila delo, o slikarju, ki je narisal predloge za tapiserije in družini, ki jih je izdelala. Vsako poglavje je napisano prvoosebno, a pripovedovalec je vsakič drug. Zanimivo.
Sem pa šele nekje na sredi knjige ugotovila, da sem knjigo nekoč davno že prebrala. Ja, ni ravno nek presežek, se pa proti koncu izboljšuje.