Leta 1998 so se v Ruandi zbrali pisatelji, da bi napisali knjige o dogodkih štiri leta prej. Sam avtor v spremni besedi nove izdaje desetletje kasneje priznava, da je vedel premalo. Kar pa je vedel pa je bilo v najboljšem primeru omiljeno. Še eno medplemensko klanje. Dvojni genocid. Veličastni poboji. Motil se je.
Zbral je pričevanja preživelih in jih zapisal v obliki romana. Imena niso resnična, zgodbe pa vsekakor so. O tem pričajo nepregledne množice izmaličenih trupel, ki so jih pobili sosedje, prijatelji, celo družinski člani. Ker niso prave krvi.
100 dni kasneje bi si lahko odahnili pa niso imeli priložnosti. Zanikanje in nepriznavanje krivde celo od najočitnejših krivcev. Bi lahko vsaj med obiskom leta 2010jv sramu sklonili glavo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar