Jo Nesbø: Nož

Dvanajsti del, tukaj pa o enajstem delu.

Sem kar zavila z očmi, ko sem začela brati. Ta jojo efekt: ni več zanimivo, ko Harry ponovno pristane na dnu in se zapija. A tako na dnu še nikoli ni pristal. Je res možno, da je naredil nepredstavljivo? 

Spet mojstrski zapleti in le nekaj razpletov na koncu knjige. Za ostale bo potrebno počakati novo knjigo, ki je žal še ni na vidiku.

Nejc Zaplotnik: Pot

Vrhunski alpinist je le malo pred svojo prezgodnjo smrtjo napisal knjigo o svoji Poti. Poti skozi otroštvo, zaljubljenosti v alpinizem, svojih podvigih bolj ali manj visoko, svoji najboljši prijateljici ženi in njunih otrocih...

Napisal je, da ga v gorah vleče domov k družini, ko pa je doma, ga monotonost življenja vleče k adrenalinskim podvigom v gorah. Zelo podrobno opiše nekatere izmed vzponov, ki bodo kakemu gorniku precej bolj zanimivi, kot so bili meni. Precej nerga nad mačehovskim odnosom organizacij, ki bi morale veliko bolje poskrbeti za svoje "varovance". Včasih pa piše precej zmedeno, nemirno... Kot je bil nemiren v življenju, ni zdržal pri miru, ves čas je iskal nekaj več, tako se je to odražalo tudi v pisanju v nekaterih delih knjige.

Ponavadi (nikoli) ne izpisujem citatov iz knjig, tukaj pa bom naredila izjemo...

Stran 37:

Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo o svoji poti, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati.

Stran 60:

Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako šibak in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega pa si že pozabil. Še huje pa je takrat, ko vidiš, da te ljudje občudujejo zato, ker si dosegel to in ono, ne skušajo pa se toliko potruditi, da bi te spoznali in sprejeli medse, ker se te bojijo in so ljubosumni.

Stran 130: 

Bilo je lepo in bilo je težko, to lahko rečem. Toda kako je bilo lepo, kaj je bilo lepo, zakaj je bilo lepo, ne vem, ker nisem imel časa opazovati. In kje je bilo težko, zakaj je bilo težko, ne vem, ker sem že pozabil.

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Nejc_Zaplotnik

Sophie Hannah: Umori z monogramom

Sophie Hannah je postala prva avtorica, ki ji je dovoljeno na nek način nadaljevati delo legendarne Agathe Christie in to s pomočjo nič manj legendarnega Hercula Poirota.

O vsebini ne bom razpredala, je manj pomembna kot vrnitev francoskega, pardon, belgijskega možica z neverjetnimi sivimi celicami, ki ves čas meljejo in mu nobena podrobnost ni nepomembna. Sem bila leta nazaj njegova oboževalka (mi je bila pa gospodična Marple bolj všeč), zdaj pa nisem več tako navdušena. Ali pa enostavno Sophie Hannah pač ni Agatha Christie. Kljub temu bom gospodu s košatimi brki dala še najmanj eno priložnost, ker mi je bila pred časom prebrana Zamenjana zibelka iste avtorice zelo všeč.

Kiera Cass: Izbrana

Tretji in zadnji del o Americi, ki se na tekmovanju bori za titulo princese. Še vedno koleba med dvema ljubeznima, poskuša izboljšati življenje v distopični družbi razdeljeni na kaste in pridobiva nove nepričakovane zaveznike.

Hja, konec je, pričakovano, kar pričakovan.

Še o prvem in drugem delu.

Vasilij Peskov: Preživeti v tajgi

Leta 1978 je skupina geologov v sibirski tajgi več 100 km od najbližje naselbine odkrila družino, očeta in štiri že odrasle otroke, Lykove. Tam so skupaj z že umrlo mamo živeli že več kot 30 let, prepuščeni le sami sebi in neusmiljeni naravi. Žal so naslednje leto umrli trije najstarejši otroci, ostala sta le ata Karp in najmlajša Agafya. 

Vasilij Peskov je novinar, eden izmed številnih, ki so skozi leta ostajali v stiku z Lykovima. O družini, skriti pred svetom in preganjanim zaradi vere, je napisal več člankov in tudi pričujočo knjigo. Pisal je o njihovi prehrani, bivališčih in življenju nasploh. A kljub vsem težavam se ne Karp do svoje smrti, niti Agafya, danes edina preživela članica družine, nista nikoli odločila za življenje "v svetu". "Vse svetsko" je za njih enostavno "To nam ni mogoče."

Več o Lykovih tudi tukaj:

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Agafia_Lykova

https://www.boredpanda.com/reclusive-family-siberia-taiga-agafia-lykov/utm_source=cvek123&utm_medium=referral&utm_campaign=organic

https://allthatsinteresting.com/lykov-family

https://www.mentalfloss.com/article/551659/karp-lykov-russian-family-secluded-from-civilization-40-years

 

Sally Hepworth: Moja tašča

Ni ravno najboljša tašča. Niti najboljša mama, če smo že pri tem. Vsaj njenima otrokoma ter snahi in zetu se tako zdi.

Stiskaška in škrta, ko gre za bližnje, čeprav z najboljšimi nameni. Hladna, nematerinska, preračunljiva, egostična, a tudi neverjetno radodarna in dobrodelna, če le ne gre za družino. 

Na prvi pogled je storila samomor, a podrobnosti izdajajo, da to mogoče ni res. Motiv za umor imajo tudi vsi njeni bližnji.

Izmenično beremo zgodbo tašče in snahe, takrat in zdaj. Med drugim tudi izvemo, zakaj je tašča bila taka "zmajevka". 

Greer Hendricks, Sarah Pekkanen: Žena med nama

Na zadnji platnici piše "Nikar ničesar ne domnevajte." Še kako res je to. 

Samo prepustiti se je treba branju in ne preveč domnevati, da vemo, kako se bo zgodba nadaljevala ali razpletla. Nekako se je sicer potrebno pregristi skozi prvi, na prvi pogled precej klišejski del, a nato se zgodba izboljša. Priznam pa, da si ga ne upam ponovno prebrati, da ne ujamem kake nedoslednosti.

Tadej Golob: Dolina rož

Tretji del (tukaj o prvem in tukaj o drugem delu) o verjetno najbolj znanem slovenskem višjemu inšpektorju Tarasu Birsi. Mnenja o knjigah pa so precej deljena.

Nad prvima knjigama nisem bila ravno navdušena, Dolina rož se mi zdi za odtenek boljša. Brajc kot karakter je bil malo bolj v ospredju, kot sem si želela in še zanimiv nov lik je vpleten. Nadomestek Tarasa je proti koncu knjige celo simpatičen, čeprav nisem prepričana od kje taka sprememba.

Taras je sicer tokrat privatni detektiv, s. p., a je kljub temu oz. ravno zaradi tega vpleten v sumljive smrti. Še celo on je osumljenec. Precej pretkano od storilca.

Skratka zadeva se izboljšuje, čeprav moram priznati, da ravno nestrpno ne pričakujem nadaljevanja.

Jane Harper: Suša

Falk se po dolgih letih vrne v domače mesto na pogreb svojega prijatelja iz otroštva in njegove družine. Vse kaže na umor s samomorom, kar niti ne bi bilo tako presenetljivo. Falk se odloči, da bo zadevo malo raziskal, kljub temu da je pred leti dobesedno zbežal, ker so ga meščani enostransko obtožili smrti njegove prijateljice.

Začetek in nadaljevnje zgodbe res obetata, žal pa je konec presenetljivo mlačen in "na hitro skup zmetan".

Emily E.: Dediščina

Edina dobra stvar pri tej knjigi je, da je kratka. Toliko klišejev, slabih dialogov in nedoslednosti na kupu pa še nisem prebrala. Bljak.

Ken Follett: Rob večnosti

Končana trilogija. Tukaj o drugem delu.

Tokrat pa so v ospredju vnuki glavnih oseb iz prvega dela oziroma otroci glavnih oseb iz drugega dela. Čeprav jih je precej "manjkalo". Tisti, ki pa so bili prisotni, se mi pa niso zdeli tako zanimivi in "pozabljala" sem jih. Kdo je že čigav sin, brat, kje živi...? V prejšnjih dveh knjigah resnično nisem imela težav s preveč osebami, čeprav je to zame kar običajno, tokrat pa.

Zgodbo začnemo s postavljanjem berlinskega zidu, zaključi pa se z njegovim podrtjem. No, na koncu je še kratko poglavje iz leta 2008, ko je bil izvoljen ameriški predsednik. Segregacija je ena izmed glavnih niti tega romana, kot tudi že omenjena razdeljena Evropa, komunizem, Vietnamska vojna, atentati treh vidnih osebnosti v šestdesetih (JFK, RFK in MLK)... Zgodba se v veliki večini dogaja "le" v Rusiji, Nemčiji in Ameriki. 

Kljub malo slabšemu tretjemu delu je trilogija vsekakor vredna branja. Mogoče bo čez 10 ali 20 let napisan še en del: snovi iz zadnjih let je dovolj.