nedelja, 8. november 2020

Kazuo Ishiguro: Ko smo bili sirote

Ishiguro ima nek poseben stil pisanja. Ali ti odgovarja ali ne. Meni začuda kar precej. Sem bila presenečena nad tem že pri njegovi prejšnji prebrani knjigi (Ostanki dneva).


Christopher je prvoosebni pripovedovalec. Skozi knjigo nam pripoveduje o svojem življenju v Angliji, kjer je živel s svojo teto in postal zelo uspešen in znan zasebni detektiv. A pot do tukaj je bila dolga... Pove nam o svojem srečno preživetem otroštvu v Šanghaju s starši. Dokler nista pri njegovih desetih letih oba drug za drugim nepojasnjeno izginila. Siroto so poslali v Anglijo, kjer mu preteklost dolga leta ni dala miru, celo botrovala izbiri poklica in ga na koncu popeljala nazaj v Šanghaj. Po 20 letih je Christopher prišel nazaj, da bi poiskal svoje starše. Pričakuje ju živa in na točno istem mestu, kamor naj bi ju ugrabitelji odpeljali. Ta del sem pa neverjetno težko prebavila. Saj ne more biti tako zaslepljen? Medtem ko ju je iskal med bombandiranjem in streljanjem sem kar zavijala z očmi.
K sreči se knjiga kasneje popravi in odložila je nisem razočarana.

Ni komentarjev:

Objavite komentar