Po branju prejšnje knjige sem upala, da bomo izvedeli še kaj zanimivih prigod iz Allanove preteklosti. Povedanih jih je bilo že veliko, a ker tlači zemljo že kar nekaj časa, je bila mogoče kakšna izpuščena. Pa žal ni bilo tako...
V prejšnji knjigi smo Allana s prijatelji pustili na Baliju s kovčkom denarja. Kovček je zdaj (še ne eno leto kasneje) prazen, kaj je bilo z večino prijateljev pa nismo izvedeli... Allanu in Juliusu pa zdaj nekako grozi poplačilo ogromnega dolga, zato jima nekako uspe z balonom na vroči zrak pristati sredi morja in to ravno na poti severnokorejske ladje, ki prevaža uran na poti v domovino.
Ja, ne bomo se izognili srečanju s še tretjim članom vladajoče družine na severu korejskega polotoka. Allan sreča tudi Trumpa, z Merklovo pa postaneta skoraj prava prijatelja. Na koncu knjige, ko reši še eno svetovno krizo, pa še vedno miga, brca in razmišlja. Še preveč, pravi.
Jonas Jonasson v predgovoru pravi, da se je kar dolgo otepal nadaljevanja uspešnice. Jaz pa nisem prepričana, če sem vesela tega branja, vsekakor mi je pa pustil grenak priokus. Očitno poslabšanje v primerjavi s prvim delom...
Ni komentarjev:
Objavite komentar