Tako se začne zgodba. Allan ne mara tečne sestre Alice, ki mu ne pusti piti in niti pomotoma ne želi praznovati svojega stotega rojstnega dne v domu upokojencev, zato počasi, letom primerno, zleze v copatih skozi okno in odrine dogodivščinam naproti. Starost se mu čisto nič ne pozna, no, razen v fizični pripravljenosti, zato se mu uspe usesti na avtobus v neznano z ukradenim kovčkom (Kaj pa je bil lastnik tako nesramen!) kriminalne tolpe, ki ga bo hotela nazaj. A prigode, ki ga čakajo, niso nič v primerjavi s tem, kaj vse je doživel v tistih pičlih desetih desetletjih. Ob koncu knjige me ne bi presenetilo niti, če bi bil Allan slepi potnik v Apollu 11 na poti na Luno. Pa mislim, da je bil takrat ravno zaseden s srkanjem alkoholne pijače (brez dežnička!) na Baliju z bratom slavnega Einsteina na račun nič manj slavnega Mao Zedonga. Saj si je zaslužil nekaj dopusta po pobegu iz gulaga.:)
Knjiga me je spomnila na simpatično tečnobo.
Ove je bil ravno tako gospod v častitljivih letih (čeprav ne tako častitljivih kot Allan) in ravno tako zanimivo preteklostjo. Allan res ni tečnoba, to postane le takrat, ko mu že dalj časa primanjkuje primerne alkoholne pijače (žganje je tisto pravo pa čeprav iz kozjega mleka) ali pa če sreča malo preveč zagretega politika (katerekoli stranke) ali vernika (katerekoli vere). Ni pa imel sreče; vse troje se mu je pripetilo še prevečkrat. Pa bi to še potrpel včasih, če ga jeznorita oseba, ki o sebi govori v tretji osebi, ne bi žalila. Tukaj bo pa potegnil črto in trmasto molčal o svojem doprinosu v Los Alamosu.
Knjiga ima nadaljevanje. Me prav zanima, kaj vse bo še ušpičil z novimi prijatelji in ali je med prebliski preteklosti bilo kaj izpuščenega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar