Camilla Läckberg: Morska deklica

Že šesti del o dogodkih v Fjälbacki, tukaj pa o petem.

Tudi tokrat si serija zasluži poimenovanje po Erici. Sama je visoko noseča z dvojčkoma, ravnokar je izšla knjiga z naslovom Morska deklica njenega prijatelja / varovanca (ni ravno jasno?) Christiana, najdejo pa truplo Christianovega prijatelja, ki so ga pogrešali že več mesecev. Ko se izve, da je Christian že več mesecev dobival čudna pisma, se policija (in Erica, ki ji nikakor ne uspe se ne vmešavati v policijsko preiskavo) sprašuje, če so pisma in umor mogoče povezana.

Začetek knjige je precej zmešan. Prvih 100 strani sem se spraševala, če sem mogoče kako knjigo v seriji spustila, ker mi ni bilo nič jasno. Kdo je ta Christian, ki prej ni bil omenjen, zdaj pa je kar naenkrat Ericin dober prijatelj (in varovanec?)? Šele ko je bilo napisano, da Christian v bistvu dela v knjižnici, sem se spomnila sumljivega knjižničarja iz prejšnjega dela, ki je bil le nekajkrat na kratko omenjen, ko je Erica rabila njegovo pomoč, da ji poišče nekaj podatkov. No, to je ta Christian. Nikjer pa ni bilo omenjeno (ali opisano, če smo že pri tem), da naj bi bila z Erico tako dobra prijatelja. 

Lahko pa pohvalim knjigo, da tokrat skoraj nisem dobila občutka, da gledam slabo komedijo na odru. Le nekajkrat zelo na kratko, kar se da preživeti.:)

Še nekaj knjig mi manjka do konca serije (kar je je napisano oz. prevedene) pa se bom potrudila, čeprav sem brala, da so bralci nad zadnjo knjigo precej razočarani. Bom videla...

Adrian McKinty: Veriga

Rachel ugrabijo najstniško hčer Kylie. Da bi bilo vse še huje, jo pokliče neznanec in ji pove, da je del Verige. Da bi se Kylie srečno vrnila domov, mora na neizsledljiv račun nakazati denar IN nekoga ugrabiti. Družini ugrabljenega mora predstaviti Verigo in ta mora narediti enako kot Rachel. Nakazati denar in nekoga ugrabiti. Tako se Veriga v nedogled nadaljuje. Ali pač? Vsaka veriga ima svoj šibek člen.

Kot se mi je že velikokrat zgodilo, ima knjiga ogromen potencial pa mi žal nekaj ni všeč. Včasih na tisto nekaj ne morem pokazati s prstom, pri tej knjigi pa lahko. Samo v zadnjih nekaj straneh se je zgodilo toliko neverjetnih stvari, no, da je zadeva popolnoma neverjetna. Kot bi avtor hotel knjigo preveč na hitro zaključiti, ni ga pa zanimalo, da nekaj manjka. Še bolj pa sem razočarana nad tem, ker se je avtor na koncu zahvalil nekaj ljudem, ki so med branjem rokopisa poskrbeli za to, da je vsebina dovolj verjetna in da ne manjka nič bistvenega. Nekdo ni opravil svojega dela.

Andrew Mayne: Teorija umora

Tretji del (tukaj o drugem delu) v seriji o naravoslovcu, Theu Crayu, v bistvu računalniškemu biologu, ki se neprestano zapleta v lov na serijske morilce. In tudi tokrat mu oblast ne verjame, da so ljudje v nevarnosti.

Res je zadeva že malenkost prežvečena. In hudo predvidljiva. Seveda mu bo uspelo. In seveda samo on vidi povezave tam, kjer jih nihče drug ne. Poveže končke niti, ki jih nikomur ne bi uspelo niti v milijon letih. Razen seveda Theo. Tako lahkotno mu to uspeva, da sem vmes že pomislila, če mogoče ni ravno on tisti, ki trga te nitke... Ali postajam taka kot policija / FBI / ostaletričrkovnezadevščine, ki mu niso verjeli?

Colleen McCullough: Pesem ptic trnovk

Beremo nekakšno kroniko Clearyjevih v razponu približno petdesetih let z začetkom na prelomu 20. stol. Najbolj v ospredju je mala Meggie in njena neuslišana ljubezen. Spoznamo še njene starše in skoraj brezštevilne brate, ki malodane životarijo na Novi Zelandiji, nato pa se na tetino povabilo odzovejo in preselijo v Avstralijo na farmo ovac. Vsako poglavje je naslovljeno z imenom enega izmed junakov pa se mi zdi, da avtorica temu ni ravno zvesto sledila. Res je daleč najbolj opisana mala Meggie, proti koncu pa ženska v srednjih letih, ki je v življenju že veliko pretrpela.

Knjiga je bila izdana v 70. letih, le nekaj let kasneje pa so po njej posneli zelo uspešno in večkrat nagrajeno televizijsko nadaljevanko. Tudi pri nas je bila očitno precej popularna, saj so jo v roku le nekaj let dvakrat ponatisnili z visoko naklado.

Jaz pa bom ostala bolj hladna. Zgodba mi je bila všeč, a bi lahko avtorica celotno zadevo malo manj razvlekla, sploh v drugem delu...

Po stari legendi živijo ptice, ki pojejo slajše kot katerokoli bitje pod soncem, a le enkrat v življenju. Od trenutka, ko zapustijo gnezdo, iščejo trnov grm in ne odnehajo, dokler ga ne najdejo. Potem se nasadijo na najdaljši, najostrejši trn in zapojejo tako čudovito, da potihne ves svet in jim prisluhne. Tako pojo, dokler se jim življenje ne izteče.

Te ptice se ravnajo po večnem, nespremenljivem zakonu narave in se ne zavedajo, da bodoo umrle. Ljudje pa... ljudje dobro vemo, kaj se bo zgodilo, ko si zabadamo trne v prsi, a kljub temu to delamo. Kljub temu.

Arto Paasilinna: Gromska strela!

Sem že brala Očarljivi skupinski samomor, ki me ni pustil navdušene. Mislim, da mi nekaj v pisanju Paasilinne ne odgovarja...

Enako se mi je pripetilo tudi z Gromsko strelo! Opis vsebine obeta nekaj zanimivega, tudi branje je (do cca. petdesete strani) hitro steklo, ampak nekako mi ne gre... Mislim, da bom s tem avtorjem kar zaključila, čeprav res ne morem s prstom pokazati, kaj me moti.

Clare Mackintosh: Tvoja zadnja laž

Danes je obletnica smrti Annine mame. Točno leto nazaj je njena mama skočila v smrt s klifa. Samomor je storila na enak način, kot ga je storil njen mož le nekaj mesecev prej. Anna je tako le v nekaj mesecih izgubila oba starša, spoznala terapevta in z njim zanosila. Danes je obletnica smrti Annine mame, Anna skupaj s partnerjem in hčerko živi v hiši, ki jo je podedovala po starših, v nabiralniku pa najde pismo, ki ji sporoča, da samomor(a) mogoče le nista le to, kar se zdita. 

Zelo dober triler, z več preobrati. Ko že misliš, da veš, kaj se je v resnici zgodilo, te knjiga ponovno preseneti. 

Mindy Mejia: Vse, kar hočeš, da sem

Že takoj na prvih straneh knjige najdejo truplo mlade ženske. Kmalu se izkaže, da je to Hattie, hčerka šerifovega najboljšega prijatelja, dijakinja zadnjega letnika, obetajoča igralka in nenazadnje dekle, ki si želi pobegniti iz malega mesta. 

Knjiga je razdeljena na poglavja, v katerih svojo zgodbo prvoosebno pripovedujejo trije, ki so vanjo najbolj vpeti. Šerif Del raziskuje njen umor. Hattie pa zgodbo začne konec poletja pred zadnjim letnikom, prav tako tudi Peter, njen učitelj in režiser pri šolski predstavi. 

Že sam naslov knjige namiguje, da je Hattie igralka tudi v resničnem življenju. Svoje obnašanje prilagaja osebi, s katero je v interakciji. Za starše je najboljša hči, za učitelje najboljša učenka, za najboljšo prijateljico pa... no, najboljša prijateljica. V knjigi je njen kameleonski odnos večkrat ne samo omenjen, ampak precej neposredno opisan. Škoda, ker mi je to morala povedati knjiga, nisem pa sama tega opazila pri Hattie. In kljub temu da se ve, da bo glavna junakinja umrla (poiskati bo treba le še morilca), nisem s strahom pričakovala umora. Dobesedno vseeno mi je bilo zanjo. Enako velja za Dela, ker ga v knjigi skoraj ne spoznamo pa čeprav je tretjino knjige on "glavni". Najbolj mi je prirasel k srcu Peter pa čeprav ima ogromno (neodpustljivih) napak. On je tisti, za katerega me je proti koncu skrbelo, kaj mu bo prinesla prihodnost. Za nameček sem celo imela občutek, da je bilo napisano tako, kot da si je Hattie zaslužila, kar jo je doletelo. Pa ne vem, če je bil to namen avtorice.

Camilla Läckberg: Neznanka

Peti del v seriji o dogajanju v Fjällbacki, tukaj pa o četrtem.

Tokrat je Erica veliko bolj vpeta v dogajanje kot v prejšnjih delih, z izjemo prvega. Prvi razlog je v tem, da je ponovno začela delati, torej se posvečati pisanju in je Patrik zdaj na očetovskem dopustu. Drugi pa je, da je na koncu zadnje knjige med maminimi stvarmi našla okrvavljeno otroško oblekico in nacistično medaljo. Njeno raziskovanje mamine preteklosti pa se tesno prepleta s kriminalistično preiskavo. Umorjen je bil namreč moški, komur je Erika odnesla medaljo, da bi o njej izvedela več. 

Dogodki med drugo svetovno vojno so močno povezani z dogodki v sedanjosti in tam se tudi skriva pojasnilo. Ne samo o morilcu v sedanjosti, ampak tudi o značaju Erikine mame. 

Dobra kriminalka, me pa z vsako knjigo bolj moti občasen občutek, da berem oz. gledam neko slabo komedijo na odru. Pretirano igranje je sploh zelo opazno v odnosu podrejenih policistov do njihovega šefa. Je pa vsaj on z vsako knjigo bolj simpatičen, čeprav se mi je to zdelo čisto nemogoče, ko sem ga prvič "spoznala".

Rudi Mlinar: Leški knapi

Mlinar je napisal doživeto pričevanje o življenju rudarjev v majhni koroški vasici Leše. Omejil se je na obdobje med koncem 19. stol. in do začetka 2. svetovne vojne, ko so rudnik premoga po dolgem životarjenju zaprli.

Leše so bile knapovska vasica, prebivalci so se v ogromni meri zanašali na zaslužek od dela v njem. V njem je delala večina moških, ženske so s pranjem premoga želele izboljšati finančni položaj družine, tudi otroci so hitro začeli pomagati. A slabo gospodarjenje, pohlepni lastniki in preveč posrednikov je knapom prineslo le boren zaslužek, za izboljšanje življenskih pogojev pa so morali večkrat tudi stavkati. 

Beremo o resničnih ljudeh, njihovem boju za preživetje, kljubovanje lakoti in boleznim, a tudi o ljubezni, ustanovitvi orkestrov in dramskih skupin. Mlinar se je v veliki meri zanašal na pričevanja potomcev oseb v knjigi, prebiranje časopisnih člankov in ostalih arhivskih dokumentov.

Leše

Frančiškov rov, odprt sredi 19. stol.

Alex Michaelides: Tiha pacientka

Alicio so pred leti našli ob moževem truplu, jo obsodili in nato zaprli v psihiatrično bolnišnico. Od noči umora ni spregovorila niti besede.

Theo pa je psihoterapevt, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako se je odločil, da ji bo pomagal. Prepričan je, da jo le on lahko pripravi do tega, da spregovori.

Na knjigo sem v knjižnici čakala več mesecev, zato sem mogoče pričakovala preveč. Saj je dobra knjiga, dober zaplet, napeta, da jo težko odložiš, mogoče je le konec malo šibak. Ali pa... Ne vem... 

Andrew Mayne: Pod lupo

Theo Cray ni več profesor, je pa še vedno računalniški biolog, ki mu možgani delajo malo drugače in vidi vzorce tam, kjer jih drugi ne. Ker je po dogodkih v prvi knjigi postal slaven, zdaj na mizo dobiva kup nerešenih primerov, ki se jih otepa na vse pretege. Dokler mu en izgubljen fant ne pritegne pogleda. Spet se sam, jasno, ker mu oblasti ne verjamejo, poda na lov za plenilcem, za katerega nihče sploh ne ve, da obstaja.

Zadeva je že malenkost prežvežena. Junak, sam proti vsemu svetu, rešuje "človeštvo". Tisti, ki bi mu pa lahko oz. bi mu celo morali pomagati pa mu celo mečejo polena pod noge.

Še ena knjiga v zbirki me čaka...