Beremo nekakšno kroniko Clearyjevih v razponu približno petdesetih let z začetkom na prelomu 20. stol. Najbolj v ospredju je mala Meggie in njena neuslišana ljubezen. Spoznamo še njene starše in skoraj brezštevilne brate, ki malodane životarijo na Novi Zelandiji, nato pa se na tetino povabilo odzovejo in preselijo v Avstralijo na farmo ovac. Vsako poglavje je naslovljeno z imenom enega izmed junakov pa se mi zdi, da avtorica temu ni ravno zvesto sledila. Res je daleč najbolj opisana mala Meggie, proti koncu pa ženska v srednjih letih, ki je v življenju že veliko pretrpela.
Knjiga je bila izdana v 70. letih, le nekaj let kasneje pa so po njej posneli zelo uspešno in večkrat nagrajeno televizijsko nadaljevanko. Tudi pri nas je bila očitno precej popularna, saj so jo v roku le nekaj let dvakrat ponatisnili z visoko naklado.
Jaz pa bom ostala bolj hladna. Zgodba mi je bila všeč, a bi lahko avtorica celotno zadevo malo manj razvlekla, sploh v drugem delu...
Po stari legendi živijo ptice, ki pojejo slajše kot katerokoli bitje pod soncem, a le enkrat v življenju. Od trenutka, ko zapustijo gnezdo, iščejo trnov grm in ne odnehajo, dokler ga ne najdejo. Potem se nasadijo na najdaljši, najostrejši trn in zapojejo tako čudovito, da potihne ves svet in jim prisluhne. Tako pojo, dokler se jim življenje ne izteče.
Te ptice se ravnajo po večnem, nespremenljivem zakonu narave in se ne zavedajo, da bodoo umrle. Ljudje pa... ljudje dobro vemo, kaj se bo zgodilo, ko si zabadamo trne v prsi, a kljub temu to delamo. Kljub temu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar