Guillaume Musso: Centralni park

Bljak, bljak, ne in ne. Knjigo sem končala izključno zato, ker je zgodba dobra. Musso ima pri vseh knjigah, ki sem jih prebrala dobro, celo odlično idejo, izvedba pa zelo šepa. Ne vem ali je to krivda pisatelja ali prevajalke. Prva njegova prebrana knjiga Ne zapusti me mi je bila daleč najbolj všeč, jo je pa prevedla druga oseba. Te zadnje Mussove imajo vse isto prevajalko in pri vsaki me je zgodba pritegnila, vse ostalo je bilo pa blah. 

Najslabša od vseh pa je Centralni park. Niti glavna junakinja Alice mi ni všeč. Je ni večje zoprnije in egocentrične osebe. Svojega moža je, na primer, spoznala, ko je nadomeščal njeno zdravnico. In po enem kratkem in nikakor ne sladkem obisku, se je odločila, da ga bo "ugrabila" in odpeljala k svoji družini kot svojega partnerja. Vse skupaj je veliko preveč neverjetno. To je vsekakor krivda avtorja. Ne vem pa, čigava krivda je, da se glavno junakinjo v knjigi označi in tudi stavke začenja z ženska ("Ženska je naredila tointo.") In da se v le nekaj vrsticah en avto opiše kot avto, avtoček, kištica in avtek. Razumem, da ponavljanje besed ni primerno, ampak druga skrajnost mi pa tudi ni všeč.

Pa še zelo zanimiv opis, ki kar vleče k branju: Policistka Alice se prebudi v Centralnem parku priklenjena na moškega, ki ga vidi prvič v življenju, čeprav je bila še prejšnji večer v Franciji. Skupaj začneta raziskovati, kaj se je zgodilo in kako sta sploh pristala na neki klopi v parku na drugi celini.

Bom naredila nekaj pavze, nato pa bom dala Mussu še zadnjo priložnost. In to s knjigo, ki je ni prevedla prevajalka Centralnega parka.