Lebensborn je bil nacistični program, da bi dvignili število otrok arijske rase. Že v 30. letih so načrtovali vojno in pričakovali veliko smrti svojih rojakov, zato so aktivno pristopili k reševanju tega bodočega problema. Glavni razlog za Lebensborn pa je bila stvaritev genetsko čiste rase, ki bi vladala. Himmler sam je bil vpet v ta program, podpisoval je ukaze in navodila v zvezi z Lebensbornom. Bil je tudi boter vsem otrokom v Lebensbornu rojenim na njegov rojstni dan.
Primerne otroke so dobili na tri načine.
Ustanovili so materinske domove, kamor so se lahko zatekle neporočene noseče ženske; seveda so morale dokazati svoje in od otrokovega očeta čisto poreklo. Takrat je bil nezakonski otrok nekaj slabega, z Lebensbornom pa ne več, dokler je imel primerne prednike.
Drugi način je bilo spodbujanje zanositve med primernimi ženskami in SS častniki. Veliko takih otrok je bilo rojenih na Norveškem in bili so težko pričakovani, vendar so ravno zaradi svojega porekla imeli težave po vojni. V obeh zgornjih primerih so otroci ostali pri materi. A ker so bili kriteriji za primerne otroke zelo strogi (v materinske domove so na primer sprejeli le polovico prijavljenih), so nacisti ugotovili, da bodo na tak način le stežka dobili zadostno število ljudi za novo raso.
Zato so se poslužili še germanizacije. Na zasedenih območjih so dobesedno ukradli otroke, ki so bili po obsežnih testih spoznani za primerne. Najmlajše so poslali v rejo nemškim družinam. Eden izmed mnogih ukradenih otrok je bil Ivan Pirečnik, druga Erika Matko oz. Ingrid von Oelhafen.
Ko je Tim Tate snemal dokumentarno oddajo o Lebensbornu, je spoznal tudi Ingrid. Žal zaradi omejenega časa njene zgodbe ni mogel vključiti, ji je pa predlagal, da skupaj napišeta knjigo.
Ingrid se spominja zgodnjega otroštva v domovih Lebensborna (takrat tega seveda ni vedela) in življenja s čustveno in veliko časa tudi fizično odsotno materjo in očetom. Na naslovnici knjige je Ingrid, skupaj z bratom, za katerega je kasneje tudi izvedela, da je otrok Lebensborna. Šele ko je nekoč videla papir, ki se je nanašal nanjo, a z imenom Erika Matko, je posumila, da ni Ingrid, kar so ji vedno govorili. Nekajkrat je poskusila z vprašanji o svoji preteklosti, a ji mati ni želela ničesar povedati. Šele po padcu železne zavese je dobila klic nemškega rdečega križa, s katerim se je začelo njeno mukotrpno in dolgotrajno poizvedovanje o svoji preteklosti.
Ingrid v knjigi opiše svoje otroštvo, kasnejše življenje je le na kratko omenjeno, bolj podrobno pa je opisano njeno raziskovanje in težave pri tem. Doživela je nešteto slepih ulic, ki niso vodile nikamor, majhne drobtinice informacij pa so jo pripeljale do tega, da bi bila lahko Erika Matko iz Rogaške Slatine. A ko je poslala poizvedovanje v Slovenijo, so ji sporočili, da ona ne more biti Erika Matko, ker je Erika Matko živa in zdrava in živi v Sloveniji. Še ena slepa ulica?
Tudi Lebensborn in njegovo delovanje je bralcu s povprečnim znanjem o nacistih opisano zelo poljudno. Sama o tem ni vedela nič, iskanje informacij pa je bilo težko delo, ker so določene dele nacističnega delovanja skrivali do 21. stol. Mogoče je bil primer Ivana Pirečnika zato lažji, ker se je zgodil kmalu po vojni in je bil spomin še svež, kasneje pa so ljudje raje pozabili sramotno preteklost, dokumente o tem pa prikladno zakopali med gore papirja v arhivih (kar ni bilo že prej uničeno).
Ni komentarjev:
Objavite komentar