Konec osemdesetih se na vrtni zabavi srečata mladenka Kelly in senator. Ona je nad njim čisto navdušena, on pa nad njo, vendar iz različnih razlogov. Kelly aktivno spremlja politiko, o senatorju je napisala celo diplomsko nalogo. Senator, poročen možakar v srednjih letih, pa v Kelly vidi le mlado in naivno dekle, ki je privolila v to, da preživi noč z njim v hotelski sobi. Na poti tja pa doživita prometno nesrečo. Senator je spil veliko preveč, vozi veliko prehitro, avto zgrmi v vodo in se prevrne. Senator se kmalu reši, Kelly pa hudo poškodovana ostane ujeta v avtu in pod vodo.
Knjiga se v bistvu ves čas vrti okoli istih minut (ur?), ko je Kelly pod vodo in se bori za vsak dih zraka, ki je še ostal v avtu. Veliko je ponavljanja, ampak nikakor monotono. Če že, bralec tako lažje občuti grozo, ki šviga skozi Kellyjine misli med utapljanjem.
V teh groznih trenutkih pa skozi prebliske izvemo še, kaj se je dogajalo na vrtni zabavi, o Kellyjinem življenju in otroštvu. So to halucinacije ob pomanjkanju kisika ali pa je avtorica njeno preteklost spretno vključila v zgodbo? Je to tisto pregovorno, ko se ti pred smrtjo odvrti življenje pred očmi?
V knjigi se ves čas ponavlja fraza "Ko ji je črna voda zalila pljuča in je umrla.", ampak se zgodba tam ne zaključi. Je Kelly takrat res umrla? Večkrat? Ali so ji skozi možgane misli švigale kot ponorele in prepletene ena z drugo? Se je po zaključku knjige in zadnji tej frazi senator vrnil po Kelly? Je res minilo toliko časa ali je šlo le za sekunde?
Vprašanj nešteto in z vsakim ponovnim branjem lahko verjetno prideš do novih ali drugačnih odgovorov.
Podobnost z resnično prometno nesrečo je verjetno le naključna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar