Na tole knjigo sem kar nekaj časa čakala v knjižnici. Očitno je precej brana in tudi precej pohvaljena. Pričakovanja so bila torej velika.
Pa sem se komaj prebila skozi, vsaj na začetku. Večkrat sem pomislila, da bi jo kar zaprla in vrnila (verjetno na veliko veselje naslednjega bralca v vrsti) pa sem kar oklevala. K sreči se nadaljuje veliko bolje... In tudi konča bolje.
Vsebino je težko povedati, vsaj tako, da se ne izda preveč. Najboljši je nek splošen opis: Nekoč (začne se nekje sredi 20. stol, vračamo se pa še dlje v preteklost, konča pa nekaj desetletij kasneje) in nekje (grobo: vzhodna stran ZDA) sta živela zelo povezana brat Danny in sestra Meave. Jasno, v nizozemski hiši, kjer sta preživela otroštvo, po izgonu iz nje pa sta se periodično vračala k njej, ne pa v njo.
Zgodbo pripoveduje Danny, v spominih pa se vrača v svoje otroštvo, neželeno šolanje, želeno kariero, uokvirjata pa jo vedno prisotna Maeve in hiša njunega otroštva z vsemi prebivalci, ki so kdajkoli živeli v njej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar