V večjem mestu Petropavlovsk na Kamčatki nekega poletnega dne izgineta sestrici. Priča ju je videla, kako sta skupaj z neznanim moškim sedli v avto. In to je bilo to. Vsaj v prvem poglavju.
Vsako naslednje poglavje se dogaja mesec kasneje in v ospredju so drugi ljudje. Drugi ljudje, ki na prvi pogled niso povezani z izginulima sestrama. Spoznamo njihove želje, upe, namene, načrte, njihovo razmišljanje in jih v kratkem poglavju precej dobro spoznamo. Čeprav sester sploh poznali niso pa njuna usoda vpliva na njihovo življenje.
Na naslovnici piše, da je knjiga literarni portret skrivnostne Kamčatke. Bi se kar strinjala s tem. Kamčatka je polotok, na skrajnem vzhodnem koncu Rusije. S treh strani je obdana z morjem, kjer pa se stika s celino, je neprehodna zaradi visokih gora. Edina pot na polotok je torej po zraku ali morju, ceste po njem pa so le redke.
Kljub zaprtosti pa se čuti vpliv zahoda, ne samo Moskve in evropskega dela Rusije, ampak vsega še bolj zahodno. Za nekatere je zahod obljubljena dežela. Nekateri pa še vedno živijo staro življenje, življenje prednikov, ko je bilo potrebno z lastnimi rokami poskrbeti za večerjo. Razlika je hudo vidna med Petropavlovskim in vasmi. In razlika (in rasizem) je hudo vidna med belimi Rusi in domorodci, staroselci.
Skozi poglavja torej spoznamo Kamčatko in njene prebivalce, enajst mesecev kasneje (v zadnjem poglavju, če ne štejemo epiloga) pa prvič slišimo mamo izginulih sestric. Še vedno v megli žalovanja se odpravlja na praznovanje staroselskega novega leta, da bi odmislila dogajanje v zadnjem letu in se mogoče celo sprijaznila z neobstoječim zaključkom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar