Po dolgih letih službe na policiji mu telo ni več tega pustilo. Poskusil je s polovičnim delovnim časom, a narava dela tega ni dopuščala, zato se je upokojil. Zdaj pa mu glava ni dala miru, zato je postal zasebni detektiv. Ko pa se je tudi to končalo, se je odločil, da bi bilo dobro glavo sprazniti na papir. Govora je o Edu Posega, pri brušenju besed pa mu je pomagal še prijatelj Branko Gradišnik.
Knjiga je nekakšna avtobiografija, z velikim poudarkom na poklicnem delu življenja. Poleg tega da nam razloži, kako je sam pristal pri policiji, opiše še veliko primerov, ki jih je oz. so jih reševali. Nekateri so bolj podrobno opisani, drugi z le nekaj stavki. Beremo o umorih / ubojih (tudi o edinem serijskem morilcu pri nas), posilstvih, krajah, vlomih, požigih... Kar pester nabor primerov. In za nekoga, ki rad bere in / ali gleda kriminalke, bi to moralo biti sanjsko branje.
Pa vsaj mene ni potegnilo. Spet ne morem pokazati s prstom. Kot bi manjkalo dobro končno brušenje. Nekako pomešano je bilo vse skupaj. Večkrat sem se vračala par stavkov nazaj, če sem kaj zgrešila pa nisem... Samo manjkalo je nekaj... Mogoče je to samo moja krivda. Žal imam soavtorja na piki od afere Harry Potter. Mogoče bo kdo drug na to knjigo drugače gledal. Ker v teoriji se sliši kot odlična knjiga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar