Jo Nesbø: Kraljestvo

Všeč so mi bile avtorjeve knjige o Harryju Holeu, a ker jih je zmanjkalo (upam, da se piše še kakšno nadaljevanje), sem se odločila, da poskusim še s kakšnim njegovim soloromanom. 

Prvi mi je prišel pod roke Macbeth, priredba Shakespearove drame. In kako sem se mučila! Komaj, komaj sem prilezla do nekako stote strani (pa še to le zato, ker sem bila takrat na morju in sem očitno vzela s sabo premalo knjig), nato pa jo za večno odložila.

Nisem vedela ali si še upam poskusiti, ampak sem mu dala še eno priložnost s Kraljestvom. In ni mi žal! Ne vem, če ta knjiga ni celo boljša kot zbirka o Harryju.

Po dolgih letih se v gorsko vasico vrne izgubljeni brat, da bi kraj z novim hotelom postavil na zemljevid. Na Norveškem pa je ostal drugi brat, ki je živel nekako odmaknjeno, a popolnoma zadovoljno življenje kot šef bencinskega servisa. Prihod ljubljenega brata in njegove žene pa mu svet obrne na glavo.

Nekaj časa beremo zgodbo v sedanjosti, vmes pa so vložki iz preteklosti. Avtor zna besede tako dobro zavijati v meglo, da ves čas vemo, da nekaj ni v redu, a s prstom pa težko pokažemo. Skrivnosti se počasi razkrivajo, vsaj tiste iz preteklosti, a kaj, ko v sedanjosti nastajajo vedno nove.

Ko je manjkalo le še 10 strani do konca, epilog še vedno ni bil znan. Eno truplo v prtljažniku, kako to rešiti? Prepričana sem bila, da je možen le en konec. Recimo da srečen za bralca, malo manj pa za vpletene. Ampak tako bi bilo prav. 

Pa se je obrnilo drugače. In zgodba sigurno še ni končana. Ne more se končati, ker dejanja iz preteklosti kažejo, da se bodo ponavljala tudi v prihodnosti. Ob vsaki najmanjši oviri. Bo kdaj dovolj? Šele ko se bo neznanega posmrtnega življenja bal manj kot samega življenja?

Prava shakespearovska drama.