Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva

Kdo še ni za kako osebo na položaju rekel, da bi ga bilo potrebno utopiti v žlici vode, če smo z besedami zelo mili? Običajno so v družbi prijateljev, sploh podžgane s kozarčkom ali dvema, besede bolj sočne in kazni bolj krute, pospremljene pa so z odobravajočim mrmranjem, vzklikanjem ali celo novimi predlogi.

Ta roman je točno to. Ko se ljudstvo v obliki šestih bolj ali manj nezadovoljnih mladeničev odloči stvari vzeti v svoje roke. Ne bodo več trpeli korupcije, kraje davkoplačevalskega denarja, političnih mahinacij, nepotizma, neupoštevanja zakonov, niti moralnih ne. Kazen za vse to mora biti! In če država nič ne naredi, če so sodniki in tožilci podkupljeni, če so zakoni preveč ohlapni in s preveč luknjami, bodo za pravico oz. sodbo v imenu ljudstva poskrbeli oni.

Vsak izmed nas se je že zgražal nad tem ali onim dejanjem ali človekom na oblasti, mogoče celo sanjal o prepotrebnih posledicah: kdo pa je že kaj naredil za spremembo? 

So dejanja mladeničev v knjigi upravičena in opravičljiva? Se lahko poistosvetimo z njihovim mišljenjem o posledicah? Bomo nanje gledali kot rešitelje, borce za svobodo in pravičnost ali pa so v najboljšem primeru psihopati in manijaki, v najslabšem pa teroristi?

Brezčasna (in brezkrajevna) knjiga, ki jo lahko beremo kadarkoli in v katerikoli deželi sveta pa se lahko poistosvetimo z močnimi čustvi opisanimi v njej. Vedno je tako bilo in vedno bo. Utopija žal ne obstaja. Kar pa ne pomeni, da si ne smemo prizadevati za spremebe na bolje. Samo izbrana pot do tja naj bo prava.

Robert Galbraith: Nemirna kri

Nemirna kri je že peti roman v seriji o Cormoranu Striku in ne več pomočnici, ampak partnerici Robin. Tukaj pa o četrtem delu.

Cormoran in Robin uspešno vodita svojo agencijo, imata več zaposlenih in več kot dovolj novih primerov. Kar pa ne brani Striku, da ne bi začel raziskovati še izginotja zdravnice: primer, star že skoraj 40 let. Sledi je bilo malo, najverjetnejši osumljenec pa je v bistvu že (še vedno) v zaporu. Ampak ni nikakršnih dokazov, niti trupla.

Zanimivo pa je tudi osebno življenje glavnih oseb. Iskrice med Robin in Strikom so še vedno; ko bi le malo več komunicirala med sabo... Robin se ločuje, a ji (bivši) mož nagaja. Cormoranova teta oz. druga mama se bojuje z rakom. 

Knjiga je dooolga, samo ne vem, če bi se jo dalo kaj skrajšati. Čas dogajanja je razpotegnjen čez dobro leto (toliko, kolikor imata časa Robin in Strike, da rešita primer pogrešane zdravnice) in v tem času se zgodi ogromno stvari. Tako na osebnem področju kot na poklicnem. Sigurno se ne da rešiti tako starega primera v kratkem času. 

No, jaz knjige nikakor ne bi skrajšala, čisto nič mi ni bilo odveč. Lahko pa dolžina kakšnega bralca odvrne, ampak garantiram, da je knjiga vredna branja. In nestrpno čakam nove knjige v seriji.

Norman Ohler: Popolna omama - Droge v tretjem rajhu

O drugi svetovni vojni in Adolfu Hitlerju je napisanih nešteto knjig. A nobena se ne osredotoča na droge v tretjem rajhu ali na Hitlerjevo zasvojenost z njimi. Norman Ohler je celo odkrito kritičen do nekaterih Hitlerjevih biografov, ker so nekako "pozabili" na ta ogromen del Hitlerjevih zadnjih let. No, nekatere knjige so starejšega datuma in avtorji niso imeli dovolj podatkov ali imeli dostopa do njih, nekateri so zmanjševali pomen drog, nekateri pa so to komaj omenili ali celo ignorirali.

Ohler pa ne. Več let je raziskoval po zaprašenih arhivih v več državah (dokaz za to so neštete opombe z viri na koncu knjige) in napisal knjigo pred nami. 

Začne s koncem prve svetovne vojne, ko je Nemčija izgubila svoje kolonije in njihove surovine, zato se je odločila okrepiti svoje gospodarstvo tudi s proizvodnjo zdravil. Nekatera med njimi še danes štejemo med zdravila (npr. Aspirin), druga pa niso nič manj kot hudo zasvajajoče droge z bolj ali manj hudimi stranskimi učinki. A se veliko ljudi za to takrat ni menilo, verjetno ker so bili tudi sami že redni uporabniki.

Gospodinje, doječe matere, delavci, igralci... Pervitin, eno izmed bolj uporabljanih drog, so jemali vsi. Dodajali so ga celo v čokoladne bonbone. Pervitin ali metamfetamin ali crystal meth, pod katerim imenom je danes znan. V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja pa je bilo to zdravilo za vse možne tegobe. 

Poleg običajnih ljudi pa so ga direktno na fronto dobivali tudi nemški vojaki in to skoraj v neomejenih količinah. Ohler piše, da je za blitzkrieg v letih 1939-1940 kriv ravno pervirin. Med začetne stranske učinke so šteli evforijo, občutek nepremagljivosti in zamaknjena potreba po hrani in spanju. A ti učinki ne morejo trajati v nedogled, telo pa se tudi hitro navadi in zahteva vedno večje odmerke.

V drugem delu knjige pa se Ohler osredotoča na Hitlerja in njegovega osebnega zdravnika dr. Morella. Spoznala sta se naključno, še pred začetkom vojne, uspešno sodelovanje pa je trajalo do le nekaj dni pred Hitlerjevo smrtjo. Skozi leta je bil Morell vedno ob Hitlerjevi strani in mu bil vedno na voljo z raznimi praški, tabletami in injekcijami, bolj ali manj sumljivih sestavin. Hitler je bil vegetarijanec in zavezan asketskemu življenju, alkohol in droge pa je pripisoval Judom in si domišljal, da so del judovskega načrta za uničenje nemškega naroda. Ironija je, da je bilo vedno več njemu ljubih arijcev zasvojenih, načrtno so pošiljali pervitin na fronto in tudi sam je postal očitno zasvojen, kar je sčasoma pokazalo posledice. A so si vsi, razen redkih posameznikov, zatiskali oči.

Nisem strokovnjak, a se mi zdi knjiga zgodovinsko ustrezna in dovolj laično napisana, da je lahko zanimiva povprečnemu bralcu. Sploh ker odkriva tančice skrivnosti, ki so se jim do zdaj vsi izogibali.

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Priznam, da nisem prav veliko pričakovala pa me je knjiga po le nekaj straneh tako potegnila vase, da sem jo le stežka odložila. Slog in jezik sta drugačna od drugih knjig. Feliks zliva besede na papir točno tako, kot se mu pojavijo v glavi. Ne manjka slenga in "slovničnih napak" (v narekovajih zato, ker so namenske) v srbohrvaščini, slovenščini in angleščini. Kljub temu je knjiga neverjetno berljiva. Kot bi avtorja v živo poslušal, ko ti razlaga o vseh svojih grehih.

Feliks je bil rojen v Bosni, kjer je otroštvo preživljal samo z mamo, ker je oče Slovenec živel v Sloveniji. Ta del življenja v knjigi sicer ni opisan. Po smrti mame v zgodnjih najstniških letih ostane doma, se kasneje pridruži vojski in potem še odide v Slovenijo k očetu. Pot ga zanese še v Kanado in Mehiko, oboje le kot postanek na poti v Ameriko, obljubljeno deželo. Feliks o svojih grehih piše dobesedno brez dlake na jeziku, le določene segmente izpusti. Biografijo lahko vzamemo kot nek skupek zgodb, bolj zanimivih trenutkov, ki so se mu zgodili v življenju. 

Pravi, da bo napisal tudi nadaljevanje. Ne dvomim, da ima še veliko povedati.

Doris Pilkington: Zajčja ograja

Zajčja ograja je ograja, ki poteka od severa do juga na zahodu avstralske celine. Postavili so jo, ker je populacija zajcev hitro ušla izpod nadzora in so z njo poskusili (samo poskusili!) rešiti težavo.

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Rabbit-proof_fence

Zajčja ograja pa je bila tudi svetilnik trem deklicam. S tem, ko so ji sledile, so se po več tednih hoje po puščavi lahko vrnile nazaj domov.

Molly, Daisy in Gracie so bile mešanke: mame so bile domorodke, očetje pa belci, zato so imele tudi težave pri vključevanju v družbo. Niso spadale ne k domorodcem, ne k belcem. A njihova družina jih je sprejela in imele so dom. Dokler se ni avstralska vlada odločila, da naj bi bilo za te otroke (in otroke domorodcev) veliko bolje, da se jih vzame družini in se jih šola na drugem koncu dežele. 

Niso bile edine, ki se jim je to zgodilo. Avstralska vlada je to počela desetletja dolgo in s tem uničila nešteto družin. Otroci so znani kot izgubljene generacije. Avstralska vlada se je za to opravičila šele leta 2008.

Avtorica Doris Pilkington je Mollyjina hčerka in odločila se je zapisati zgodbo, ki jo je vredno slišati. Začne z odkritjem Avstralije s strani belcev in njihovo postopno naseljevanje, sočasno pa strah domorodcev pred prihodnostjo. Nadaljuje z življenjem treh deklic, njihovo prisilno selitvijo na jug in nato že po enem dnevu pobeg nazaj proti domu ob zajčji ograji.

Žal je to njeno edino v slovenščino prevedeno delo, čeprav je napisala več knjig o isti tematiki, tudi nadaljevanje Zajčje ograje. Tudi njo so prisilno vzeli družini...

Moram pa še nekaj dodati. Res redke so knjige, ki so tako lepo okrašene. Malo drugačna pisava za naslov poglavja je običajno že višek umetnosti. Pri Zajčji ograji so se veliko bolj potrudili.

Jakob J. Kenda: Transverzala

Nekaj mesecev nazaj sem prebrala Apalaško pot, Transverzala pa je neke vrste podaljšek. Govora je o krožni poti po Sloveniji s poudarkom na hribovjih in gorah. Iz tega razloga ne zavije še proti severovzhodnemu delu Slovenije.

Ideja o transverzali se je porodila že pred več desetletji, a je nikakor niso mogli speljati. Idej je bilo veliko, nekatere dobre, nekatere slabe, denarja je bilo manj, zato smo nekako dobili staro transverzalo, ki poteka le po severu in zahodu Slovenije ter za povrh še krožna ni.

Vir: transverzala.si

Kenda se je zadevščino odločil malo popraviti. Transverzala bo krožna, da jo lahko začneš kjerkoli in v katerokoli smer pa si že po nekaj korakih spet na poti domov. Speljana bo mimo ali skozi nekaj večjih mest, zatorej pot res lahko začneš kar z domačega praga. In ko pridemo do severnega dela, se pred nami vzpnejo visoke gore, ki so za marsikoga lahko prenaporne in / ali prenevarne. In da bi zadovoljil vse okuse, od manj natreniranih do bolj izzivov potrebnih, se na tem koncu transverzala precej razveja. Svizci, gamsi in kozorogi bodo našli pot primerno njim. Sam Kenda pa priznava, da trasa res še potrebuje nekaj izboljšav. Ni se ravno prijetno sprehajati po asfaltu prometne ceste.

Knjiga je napisana na podoben način kot Apalaška pot. Opisuje pot, pogovore s sopohodniki (del poti ga spremljata otroka, del pa nova prijatelja, ki ju je spoznal v Ameriki), razlaga zgodovino Slovenije in transverzale, se huduje nad kulturo zbiranja žigov, ne manjka niti nekaj filozofiranja in opisov čudovite Slovenije.

Pot je cilj.

Leo Perutz: Mojster poslednje sodbe

Še nekaj let pa bo minilo 150 let od rojstva Lea Perutza. Tako stara je ta knjiga. Do stoletnice prve izdaje manjkata le dve leti.

Po prvi vojni je Perutz s svojim pisanjem nizal uspeh za uspehom, z vzponom nacizma pa se je to spremenilo, ko so njegova dela celo prepovedali. Za časa življenja ni nikoli več doživel nekdanje slave.

Šele čez desetletja so ga ponovno odkrili; edino njegovo delo prevedeno v slovenščino je Mojster poslednje sodbe. Danes nekateri Perutza primerjajo celo s Stephenom Kingom in Agatho Christie (med drugimi). Po eni prebrani knjigi težko sodim, lahko pa potegnemo vzporednice. Literarnim kritikom nikoli ni bilo jasno, zakaj je bil (in je) množici tako všeč, zato so ga označili kot žanrsko literaturo. Tudi prav.

Baron von Yosch in med drugim tudi ritmojster (sem morala kar poguglati, če je to resnična beseda in ne le zmerljivka, čeprav se je iz konteksta dalo razbrati, da ni) je povabljen na druženje v hišo Eugena Bischoffa. Med igranjem glasbe govorijo tudi o skrivnostni smrti, ki se je zgodila pred kratkim. Mladenič naj bi si na videz brez povoda vzel življenje. Ko je njegov brat preiskoval sumljiv samomor pa si je tudi sam iz neznanega razloga vzel življenje. Dokazov o pomoči druge osebe ni bilo v nobenem primeru.

Prijetno kramljanje prijateljev pa prekine smrt gostitelja. Spet samomor. Brez vidnega motiva.

V knjigi nastopa le nekaj oseb. Dva že omenjena, Eugenova žena Dina, Dinin brat Felix, doktor Gorski in inženir Solgrub. Zadnji me je spominjal na Hercula Poirota. Vzvišenost, vsevednost, detektivska žilica... Ravno on je tisti, ki začne raziskovati sumljive samomore in jih poveže. In on ne verjame, da je za smrt Eugena kriv baron von Yosch, kljub motivu in dokazu na prizorišču smrti.

Kratka zgodba z manj kot 200 stranmi je vredna branja. In tudi ponovnega branja. Ni le običajna kriminalka, ampak tudi vpogled v človekovo psiho. Kar ni presenetljivo glede na čas, v katerem je bila napisana. Upam, da prevedejo še kakšno Perutzovo knjigo.

Alex Pavesi: Osem detektivov

Grant je pred desetletji napisal zbirko sedmih kriminalnih zgodb Beli umori in raziskovalno delo, posvečeno pravilom kriminalnih zgodb. Po neuspehu knjige se je umaknil na samotni otok, zdaj pa je k njemu prišla Julia, ki bi rada ponovno izdala zbirko.

Knjiga, ki jo beremo, je malo neobičajna. Začnemo s prvo zgodbo iz Grantove knjige, v naslednjem poglavju pa se Julia in Grant pogovarjata o njej. Tako se poglavja izmenjujejo: v enem beremo kriminalno zgodbo, v drugem pa jo Grant in Julia razčlenita, Grant pa še razloži matematično ozadje le-te zgodbe. 

Na primer: za kriminalno zgodbo sta potrebna najmanj dva osumljenca, najmanj en detektiv in najmanj ena žrtev. Vse tri množice pa se lahko poljubno prekrivajo med seboj.

Že opisana oblika knjige je precej neobičajna, pozornega bralca pa zmoti tudi naslov. Grant je napisal sedem zgodb s sedmimi detektivi. Kdo je torej osmi? 

Julio med branjem zgodb zmoti naslov zbirke in malenkosti v pripovedi, na katere Grant samo odmahne z roko. Julia pa ne bo odnehala.

Osvežujoče drugačno.