Kdo še ni za kako osebo na položaju rekel, da bi ga bilo potrebno utopiti v žlici vode, če smo z besedami zelo mili? Običajno so v družbi prijateljev, sploh podžgane s kozarčkom ali dvema, besede bolj sočne in kazni bolj krute, pospremljene pa so z odobravajočim mrmranjem, vzklikanjem ali celo novimi predlogi.
Ta roman je točno to. Ko se ljudstvo v obliki šestih bolj ali manj nezadovoljnih mladeničev odloči stvari vzeti v svoje roke. Ne bodo več trpeli korupcije, kraje davkoplačevalskega denarja, političnih mahinacij, nepotizma, neupoštevanja zakonov, niti moralnih ne. Kazen za vse to mora biti! In če država nič ne naredi, če so sodniki in tožilci podkupljeni, če so zakoni preveč ohlapni in s preveč luknjami, bodo za pravico oz. sodbo v imenu ljudstva poskrbeli oni.
Vsak izmed nas se je že zgražal nad tem ali onim dejanjem ali človekom na oblasti, mogoče celo sanjal o prepotrebnih posledicah: kdo pa je že kaj naredil za spremembo?
So dejanja mladeničev v knjigi upravičena in opravičljiva? Se lahko poistosvetimo z njihovim mišljenjem o posledicah? Bomo nanje gledali kot rešitelje, borce za svobodo in pravičnost ali pa so v najboljšem primeru psihopati in manijaki, v najslabšem pa teroristi?
Brezčasna (in brezkrajevna) knjiga, ki jo lahko beremo kadarkoli in v katerikoli deželi sveta pa se lahko poistosvetimo z močnimi čustvi opisanimi v njej. Vedno je tako bilo in vedno bo. Utopija žal ne obstaja. Kar pa ne pomeni, da si ne smemo prizadevati za spremebe na bolje. Samo izbrana pot do tja naj bo prava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar