Lahko odpustimo bivšim nacistom? Kaj pa tistim, ki so se po vojni poskušali oddolžiti, kot so vedeli in znali? Bi lahko Jud, potomec preživelega, odpustil?
Glede na naslovnico in na začetek zgodbe bi lahko sklepali, da je to običajna ljubezenska zgodba. Ženska s travmatično preteklostjo, krivdo v sebi, ki se ji odraža na obrazu, se obnaša samodestruktivno, dokler nekega dne ne spozna možakarja, ki ji spremeni življenje. Ne, ni to njena bodoča ljubezen, ampak možakar, star že čez 90 let, ki razume Sageino žalovanje, saj tudi sam žaluje za ljubljeno osebo.
Josef pa nekega dne prosi Sage nepredstavljivo. Prosi jo, naj mu pomaga umreti. Še pred tem pa prosi za njeno odpuščanje. Zakaj? Sage je potomka Židov in čeprav sama ni verna, bo to v Josefovih očeh dovolj, če mu ona odpusti. Odpusti naj mu za njegova dejanja, ki jih je kot pripadnik SS počel med drugo svetovno vojno.
Sage je hudo razdvojena. Ona ne pozna častnika SS, ampak prijaznega dedka, ne samo njej, ampak celotni skupnosti, in na splošno dobrega človeka. Te dejanja v preteklosti definirajo za celo življenje ali se z dobrimi deli lahko odkupiš, se sprašuje. Po drugi strani pa je Sagina babica preživela. Živela je skozi grozote druge svetovne vojne na Poljskem, dokler je niso deportirali v zloglasni Auschwitz. A o svoji preteklosti nikoli ni želela govoriti. Preteklost je ne definira in njena zgodba v ničemer ne pripomore k boljši sedanjosti ali prihodnosti, pravi.
Zgodbo beremo skozi oči različnih pripovedovalcev. Nič novega, je pa novo to, da ima vsak pripovedovalec svojo pisavo. Sage in Josefa sem že omenila. Leo je FBI-jevec, čigar služba je, da išče postarane vojne zločince in jih, če ima srečo, dovolj dokazov in nenazadnje čas na svoji strani, spravi pred roko pravice. Sagini babici Minki oz. dogajanju med vojno, je posvečen kar precejšen zalogaj knjige. Vmes pa beremo še zgodbo Anie, ki je v začetku nikamor ne moremo umestiti. Kmalu pa izvemo, da je to sicer izmišljena zgodba, ki jo je pisala Minka, a brez težav lahko vlečemo vzporednice z resničnim dogajanjem. Ne samo pri ljubezni do peke, ampak, kot je ugotovil tudi milorečeno neobičajni bralec, tudi v povezavi z dobrim in zlom. Je upiór res samo slab? Je morilec med vojno res samo slab? Se za svoja dejanja lahko odkupita ali prosita odpuščanja?
Kaj pa obratno? Je upiór nadomestek za žida, krviželjnega (kot ga nekateri opisujejo) in preganjanega? In da v resnici ni tako slab, kot je videti na prvi pogled? So v resnici hudobni tisti, ki preganjajo? Še en aspekt je poslušalca vznemiril. Brata upiórja je povezal z resničnima bratoma. Sta zaradi sorodne krvi deležna iste usode? Se ji lahko upreta ali je vez močnejša?
Knjiga ne odgovori na vprašanja, nam jih pa postavlja. Nekateri protagonisti imajo svoje mišljenje in razloge za svoja dejanja, nekateri pa se šele sprašujejo, kako naj ravnajo. Kako bi pa mi ravnali na mestu Sage ob razkritju skrivnosti? Kako bi ravnali ob na prvi pogled nemogoči prošnji? Kako bi ravnali, če bi nam ukazali ubijati? Bi spregovorili o svoji travmatični preteklosti? Bi odpustili?
Ni komentarjev:
Objavite komentar