sobota, 12. februar 2022

Milena Miklavčič: Kje je otrok?


A-a, ne bo šlo. Prebrala sem nekako prvih 80 in zadnjih 30 strani pa se mi zdi, da je bil to stran vržen čas.

Že zelo kmalu sem se izgubila v plazu oseb. Mogoče je to moja krivda, ampak res si težko zapomnim večjo množico oseb, ki je v knjigi prehitro predstavljena. Pomešam jih med sabo ali pa sploh pozabim, kdo so.
Poleg tega me je zmotila še ogromna količina kriminala. Kot bi si avtorica na vsak način želela v knjigo stlačiti čim več groznega. Nikakor ni potrebe po tem, če želimo, da je knjiga dobra oz. odlična. Ponavadi je učinek ravno obraten. Vsaj meni se tako zdi.
Pa še nekaj me je zelo zmotilo. Avtoričine neprikrite reklame zase ali svoje že izdane knjige. Zakaj taka potreba po tem?

Knjigo sem brez slabe vesti zaprla in je ne mislim več odpreti. Ne glede na reklamo in dolgo čakalno vrsto v knjižnici... Mislim tudi, da moji očitno previsoki upi o dobri slovenski kriminalki niso krivi za tako hudo razočaranje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar