Catherine Steadman: Nekaj je v vodi

Popoln par, jap. Popolnost skazi le možakarjeva izguba službe. Sicer pa se par poroči in srečna odideta na medene tedne. Za službo bosta že poskrbela, ko prideta domov. Ali pa se bo vse rešilo samo že na medenih tednih?

Dober triler, ves čas še nekaj dogaja, napetost raste in marsikoga bo preobrat na koncu presenetil. Priporočam ljubiteljem tega žanra. Res pa ni tako uau, da bi prav dolgo razmišljal o knjigi.

Alexandre Seurat: Neroda

Neroda je mala deklica, ki ni kriva ničesar, a mora dan za dnem prenašati nepredstavljivo trpinčenje in to izpod rok tistih, ki bi jo najbolj morali zaščiti. 

Knjiga je napisana ne kot izpoved Nerode ali njeno življenje, napisano v tretji osebi, ampak se menjajo poglavja, napisana v prvi osebi. To so pričevanja ljudi, ki so Nerodi blizu. Njena babica, mati, brat, tudi učiteljica in ravnateljica. Vsak govori o Nerodi, kot jo vidi in doživlja, redki pa so tisti, ki ji poskušajo pomagati. Tisti, ki pa ji želijo izboljšati življenje in jo iztrgati iz toksičnega družinskega okolja pa so ovirani, med drugim tudi z birokracijo.

Neroda. V knjigi je njeno ime Diana, v resničnem življenju pa je bila Marina Sabatier.

Ann Rule: Heart full of lies

Ann Rule je menda zelo znana pisateljica z desetinami napisanimi knjigami (žal sama s Heart full of lies prvič slišim zanjo), med njimi tudi ena o Tedu Bundyju, ki je bil nekaj časa njen sodelavec. Avtorica je bila najprej policistka, šele nato je postala pisateljica za polni delovni čas, zato ni čudno, da so njene knjige kriminalno obarvane.

Knjiga Heart full of lies govori o resničnem primeru Northon in je nekakšna mešanica med romanom in dokumentarnim zapisom. 

Liysa se je z malim sinčkom nekega jutra vrnila s taborjenja, kamor sta odšla z njenim možem Chrisom. A Liysa je trdila, da je moževemu nasilju komaj ušla in da naj bi celo streljala nanj. Policija je kmalu našla Chrisovo truplo in jo obtožila umora. Trdili so, da naj bi ga ubila preračunljivo, da naj bi umor načrtovala že dolgo časa in da je v izjavah policiji lagala oz. prikrojevala resnico. Prijateljem naj bi tudi že leta dolgo lagala o Chrisovem nasilju.

Liysa pa se je branila s tem, da naj bi streljala v samoobrambi po dolgoletnem moževem trpinčenju. Njej v bran se je postavila njena družina in ogromno prijateljev, Chrisovi prijatelji in družina pa ne morejo verjeti, da bi bil lahko nasilnež.

Liysa je Rulovo ob izdaji te knjige celo tožila, da je pristranska. Zdi se mi, da je njena obtožba (vsaj tokrat) resnična. Avtorica dejstva (preverljiva dejstva) resda navaja, je pa, tudi po mojem mnenju, precej osredotočena na "slabo " Liyso in "dobrega" Chrisa. Mogoče pa drugače ni šlo? 

Ampak kljub temu da vem, da je avtorica (hote ali nehote) pristranska, sem se sama trudila biti nepristranska. In tudi jaz sem, glede na podatke v knjigi, prišla do istega zaključka kot avtorica knjige.

Lee Child: Pretekli čas

Še ena o Jacku Reacherju. Po zadnji njegovi knjigi sem kar rabila malo premora. Malo preveč predvidljivo je postalo vse skupaj.

Pretekli čas je boljša. Je razdeljena na del z Reacherjem, ki pristane v nekem mestecu, kjer je otroštvo preživljal njegov oče. Ta del mi je bil všeč.

Poglavja pa se izmenjujejo z zgodbo o mladem kanadskem paru, ki se z okvarjenim avtom ustavita v odročnem motelu. Tam pa se jima vse ne zdi ravno prav. No, ta del se mi je zdel hudo predvidljiv, ker sem kar kmalu ugotovila, kaj je njegov namen.

Če pa potegnem črto pod celotno knjigo... Nad Reacherjem še nisem pripravljena obupati.

Berem pa knjige v mešanem zaporedju. Iz zbirke niti niso vse prevedene, tiste, ki pa so pa tudi niso v pravilnem vrstnem redu. Ampak se vseeno knjige da tudi tako brati. Dobro je edino, če malo že poznaš glavnega junaka, ker se ga ne opiše v vsaki knjigi dobro. Recimo v Preteklem času je opisan, s tem mislim njegov videz, vandranje po Ameriki, njegovo preteklost in družino, zelo površno.

Gregor Slana: 4 vrste po 12 konzerv

Tole pišem le nekaj dni po prebrani knjigi pa mi je že večina vsebine ušla iz glave.

Spomnim se pa občutkov. Vesela sem bila kriminalke izpod slovenskega peresa. Spomnim se, da se mi je policijski del preiskave zdel precej nerealen in prehiter. Glavna junakinja se mi je zdela izredno prepotentna in njeno govorjenje izredno pretirano. Osumljenec oz. morilec je bil potegnjen skoraj iz zraka. Skratka, skoraj nič mi ni bilo všeč.

Se pa spomnim prvega poglavja, ki se mi je zdel zelo obetaven. Žal mu preostanek knjige, k sreči precej kratke, ni sledil. Mogoče bi bilo z več stranmi knjiga kaj boljša?

In še zadnje: všeč mi je naslov knjige. Pomen se izjasni šele proti koncu.

Jonas Jonasson: Morilec, ki je hotel v nebesa

Jonasson ima res tipičen slog, ki se mi je potrebno samo prepustiti. Nad njim sem bila navdušena med branjem prigod stoletnika, malo manj navdušena leto kasneje in ponovno navdušena pri analfabetki. Pri zadnji knjigi sem si obljubila, da bom z naslednjo malo počakala in tega sem se držala. Ampak tale morilec se mi še vedno zdi najslabši od vseh Jonassovih prebranih. Ne bom pa obupala nad njim.

Tokrat je naslovni morilec le lutka v rokah duhovnice, ki ne verjame v Boga in receptorja, ki je jezen na dedka, ki je zapravil družinsko bogastvo. Skupaj pa lahko sovražita ves svet. 

Da pa bo tozemsko življenje malo lažje (beri z malo ali veliko več denarja) v morilcu vidita tržno nišo. Najprej ga vprežeta v lomljenje kosti po naročilu, ko pa morilec najde Jezusa (in je še posebej navdušeni nad njegovo krvjo v obliki bolj ali manj žlahtne kapljice), ga aduhovnica in receptor postavita za pastorja novoustanovljene cerkve. Take, ki zbira prispevke za uboge in lačne. Jasno pa je, da si bosta receptor in duhovnica za svoje požrtvovalno delo odškrtnila en majčken procentek. Škoda, ker gos ne more več nesti zlatih jajc, ko se na družbico spravijo kriminalci vseh vrst, ki imajo z njimi neporavnane račune. 

Kot že rečeno, slog je enak kot pri prejšnjih knjigah in bolje je ne ravno preveč misliti med branjem. Ampak tokrat mi zgodba nekako ni odgovarjala... Je pa knjiga vsekakor dobrodošlo poletno razvedrilo.